Magična resničnost ali tudi to je Kolumbija
Piše: Iztok Mervič
Dežela, ki je v zadnjih letih doživela preobrazbo iz grdega račka v prelepo princesko. Dežela, kjer je še pred dobrima dvema desetletjema vladalo nasilje in kriminal, danes pa vladajo nasmehi in upanje v svetlo prihodnost. Kakor da jo preveva neka magična resničnost, neka esenca, neka fantastika, ki Kolumbijo že od pamtiveka definira kot deželo, v kateri je vse mogoče. Ni zastonj zibelka »magičnega realizma«. Kaj pravzaprav to pomeni?
Tehnično gledano je magični realizem termin, ki označuje magične elemente v delih ekspresionistov in je postal skupni imenovalec literarnega jezika velikanov latinskoameriške književnosti. Najbolj znan izmed vseh je vsekakor popularni Gabito, oz. Gabriel Garcia Marquez, kot je poznan širši svetovni javnosti. Gabito je navdih za svoje zgodbe črpal iz kolumbijskega vsakdana, resničnosti, ki je bila včasih tako kruta, da jo je bilo bolje zaviti v tančico fantastičnosti in magičnosti ter včasih tako magična in fantastična, da je potrebovala kanček resničnosti, da je bila verjetna.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi nam Oskarjevcem novembra, ko smo doživljali še en Kolumbijski vrtiljak, ki nam je zopet postregel s kopico fantastičnih zgodb, obenem pa nagajivo vrtel našo resničnost, tako da smo ji bili skorajda prisiljeni nadeti nekaj magičnosti, da bi ohranili našo nasmejanost in pesem na ustnah. Da, pesem nas je spremljala od prvega do zadnjega dneva in vse dneve vmes. Večkrat na dan. Kot je pripomnil naš sopotnik: »Ne skrbite, za vsako robo imamo svojo pesem«. In tako smo prepevali slovenske narodne in ljudske, pa borbene in popularne, pa angleške, hrvaške in italijanske… »Izidor ovčice pasel« je postala naša himna in »cingl-cing-cingl-cingl-cong« je odmeval po vsej Kolumbiji. Najbolj glasno s stotimi študenti na vrhu hriba v ikonični pokrajini voščenih palm v Cocori. Kamor koli nas je kolumbijska magična resničnost zanesla, tam je donela naša pesem, večkrat tudi skupaj z nasmejanimi lokalci, ki jim ni bilo nič jasno … In tudi ko nam je kaj ponagajalo, nas prav nič ni spravilo s tira. Zato tokrat malce drugačna zgodbica. Tudi to je Kolumbija.
Začelo se je prvi večer z vzorcem dežja na večerji v fantastični kolonialni restavraciji v Bogoti, ampak tam je vreme itak tri-polarno, tako da nas to sploh ni presenetilo. A kaj, ko nismo vedeli, da je bil to samo uvod … Že naslednje jutro presenečenje. Čez noč – skorajda magično – sem izgubil glas! Kaj pa zdaj? Bilo je očitno, da so se sopotniki zaskrbljeno spraševali: »Kako bomo nadaljevali pot z nemim vodnikom?« Jaz pa sem na tablico le zapisal: »Kako naprej? Sproščeno!« In magično se je vsem povrnil nasmeh na lica. Kot da bi nekje globoko v sebi vedel, da se bo kmalu nekako situacija uredila, kljub temu, da razumsko nisem bil najbolj prepričan kako in kdaj. A bilo je resnično, na poti v San Agustin ni bilo glasu od mene, pri najboljši volji. Pa tako sem si želel, a resničnost ni dovolila. Na srečo smo uspeli najti angleško govorečega lokalnega vodnika, ki sem ga prevajal resnično potiho, objeti v krogu smo se poslušali kot v kakšnem kultu … Nekaj vsebine, ki je bila potrebna po poti, sem zapisal na tablico in na avtobusu so jo ostalim prebrali magično prijazni sopotnici.
Na srečo ni minilo veliko časa, že zgodaj na potovanju smo v Silvii obiskali indijanskega zdravilca/šamana, ki mi je namešal magični napoj (ki ga, mimogrede, uporablja tudi proti covidu) in glej ga zlomka, že naslednji dan sem magično spregovoril. Magično? Ne, resnično.
Po poti je aplikacija za vreme ves čas grozila, da bo resnično deževalo, česar v resnici nismo pričakovali, saj bi morala biti novembra deževna doba že za nami, a podnebne spremembe so vreme postavile na glavo tudi tukaj. Po poročilih so se vrstile reportaže o poplavah in evakuacijah po celi državi. Strašljivo resnično, zrelo za malo magičnosti … Ravno toliko smo je premogli, da smo se odločili, da bomo za vsak primer odprli dežnike ob prvih kapljah in na ta način »držali vreme gor«. Ali pa enostavno s pesmijo preganjali slabo vreme. Zadeva je funkcionirala in kamor koli smo prišli so nas domačini sprejeli z nasmehi, češ da smo jim magično prinesli sonce, saj je zadnjih par dni tam neprestano lilo kot iz škafa.
Tako je bilo tudi, ko smo obiskali pacifiško obalo. Ob našem prihodu prekrasno vreme in magični sončni zahod, tako da smo komaj verjeli zgodbam domačinov o velikem enotedenskem deževju brez prestanka, ki je tu vladalo pred našim prihodom. Dobro, nenazadnje je tukaj eno najbolj vlažnih podnebij na svetu. Ponoči pa nov šok – celo noč je nalivalo in nalivalo, naš izlet v mangrove naslednji dan je dobival vse bolj vlažne obrise. Še ob zajtrku se je na nejevernih obrazih sopotnikov izrisoval dvom: »A nas bo res v tem dežju peljal na izlet s čolnom?« In potem magično fantastično – vstanemo izza mize, dež neha in pot zasije pred nami. Samo naš čolnič si je utiral pot med mangrovami, celo dopoldne smo imeli delček raja samo zase. Privoščili smo si še Indiana Jones plazenje in kopanje ob džungelskih slapovih ter obisk zapuščene vasice na pacifiški obali, ulilo se je šele, ko smo se vrnili v naš hotel. Ravno toliko, da smo začutili kako bi bilo, če bi bilo …
Podobne zgodbe so nas spremljale iz kraja v kraj. Deževalo je le takrat, ko smo bili varno pospravljeni v avtobusu ali pa ko smo naše avanturice že zaključili. Razen kadar nam preobilica dežja ni odnesla kakega dela ceste. To se nam je v drugem delu potovanja dogajalo kar naprej, ampak mi smo s pesmijo prebrodili tudi to. Najprej je zemeljski plaz zasul del ceste ob pacifiški obali, z lahkoto smo ga z našim magičnim busom in fantastičnim šoferjem Wilsonom preskočili. Da nam je dež skoraj odplavil povratek z izleta z ameriškimi jeepi Willysi skorajda ni omembe vredno. Je pa nato še isti večer odneslo del ceste v kavnem trikotniku, tako da smo do Montenegra (ne, ni tista Črna Gora) morali iti preko Armenije (ne, ni tista Armenija). »Še dobro, da nam ni treba iti po drugi strani čez Arabijo in mimo Palerma«, smrtno resno pojasnim enemu izmed sopotnikov, ko gledam na zemljevid. Le-ta me nejeverno povpraša: »A se hecaš? So ti kraji res tukaj? Pa saj to je kot da bi bil na potovanju z Alico v čudežni deželi!« Ja, res so ti kraji tukaj in res je skoraj tako kot v zajčji luknji. Vsaj v teh vremenskih razmerah…
Zvečer izvem, da se je usul še večji zemeljski plaz in odločim se, da bomo naslednji dan vstali ob štirih, ker nas čaka nepredvidljiva pot. Fantastično! Na zemljevidu vidim, da je tudi po obvozu do Medellina le slabih 300 km. To pa ni tako hudo, šala mala. Zgodilo pa se je, da smo se naučili, kako 275 kilometrsko razdaljo prevoziti v 15 urah. Kako? Z lahkoto! Le ščepec magične resničnosti potrebujete in tudi to je mogoče. V podrobnosti se na tem mestu ne bi spuščal.
A tudi to nam ni prišlo do živega. V Medellinu so nam s pesmijo pomagali še nadebudni mladci v diskotekah ob našem hotelu, tako da smo bili prepričani, da bo drug dan fantastično sončen! In seveda je bil, kakopak! Ponovno smo izvedeli, da smo prinesli sonce po eno tedenskem deževju, ampak to nas ni več presenetilo. Informacija, da je tudi na poti v Guatape odneslo del ceste sploh ni bila več presenečenje, kljub dveurni zamudi smo cestno zajedo resnično magično obvozili. Dva dneva v Antioquiji sta bila že kar malo kičasta, zato smo si zaželeli obiskati še slavni botanični vrt v Medellinu. Vse mirno, fino in krasno, potem pa kakor da bi se odprlo nebo. Naliv, povodenj, reka na cesti, prometni kaos … Nebo nam je odpovedalo obisk botaničnega vrta, ok, bo ostalo za naslednjič, malo preveč so ga zalili tokrat, brez potrebe. Ni nas sploh več tangiralo, eno smo zapeli, en »cingl-cing-cingl-cingl-cong« in vse je bilo spet v redu.
Prihod v karibsko Cartageno je minil brez večjih pretresov (pustimo tehnične zagate na letališču za kakšno drugo zgodbo), a vseeno so nas domačini strašili z hudimi popoldanskimi nalivi, poznimi in zato neobičajnimi za ta čas. Kaj nam pa morejo! In ko so se popoldne oblaki res začeli zgrinjati, smo eno zapeli, saj mi rabimo lepo vreme! In tako se je tudi zgodilo. Tudi naslednji dan, ko smo končno prispeli v karibski raj. Dež se je vsul seveda točno tisto minuto, ko smo bili že vsi varno pospravljeni v naših šotorih oz. visečih mrežah. Perfektna je tista tropska nevihta, ki jo opazuješ kako divja nad pobesnelim oceanom, a tebi nič ne more. Enako naslednji dan, ko smo se kar malce blatni vrnili s celodnevnega izleta po ikoničnem narodnem parku Tayrona in smo bili blagoslovljeni šele, ko smo bili vsi lepo na varnem. Pa saj zdaj mi pa počasi verjetno ne verjamete več. Saj nismo mi krivi, kriva je magična resničnost! Da, tudi to je Kolumbija in tudi zato jo ljubimo.
