Madeira je Magnet

 
M = M

»Že samo ime je tako eksotično in mamljivo!« sem se navdušeno veselila svojega potovanja na Madeiro ob vkrcanju na letalo za Funchal. »Kaj šele me čaka tam v živo?«, me je prijetno zbadalo v mislih, ko smo se spuščali na eno najnevarnejših svetovnih  letaliških stez v bližini glavnega mesta. Takrat si nisem mogla niti predstavljati, da me čaka sredi Atlantika pravljičen otok, ki se bohoti s čudovitim cvetjem, sapo jemajočimi pogledi na morje iz visokih klifov in neskončnimi pešpotmi, ki so pravi raj za ljubitelje narave in pohodov.
Razlogov zakaj ima otok sredi Atlantika prav posebno mesto na zemljevidu sveta in zakaj kar »vleče« nase je veliko. Eden izmed njih je prav gotovo  ime.
Ime in klima
Madeira je dobila svoje ime po obilici lesa, ki ga je bilo na otoku pred prihodom portugalskih naseljencev v izobilju. Madeira namreč pomeni les. Celoten otok je  je pred kolonizacijo otoka v 15. stoletju poraščal gozd lovorikovca, ki je bil značilen tudi za evropske gozdove pred ledeno dobo.
Zaradi subtropske klime večjih temperaturnih nihanj na otoku ni, večje razlike nastopijo z višinskimi razlikami, ki so na otoku naravnost presunljive. V dobre pol ure lahko človek doživi  prijetno poletno mediteransko obmorsko klimo na 0m nad morjem in mrzel gorski zrak z meglo na 1818m nad morjem.
Tudi sever in jug otoka imata svoje klimatske posebnosti. Če je za jug značilno toplo in sončno vreme, je za sever značilno hladnejše in bolj oblačno, deževno  vreme. Tako si lahko v istem dnevu »moker do kopalk« v morju in »moker do spodnjic« zaradi dežnih nalivov, ki presenetijo za naslednjim ovinkom. Niti kopalke, niti zimska oprema s kapo, vetrovko, rokavicami in dežnikom niso odveč v prtljagi.
Skrivnostna Atlantida
Enega od razlogov za »magnetizem« otoka lahko najdemo v zelo zgodnji zgodovini, kakšnih 10,000 let nazaj,  ko je njegovo ozemlje spadalo pod visoko razvito Atlantidsko civilizacijo, o kateri v svojem delih Kritija in Timaj piše Platon. Opisuje jo kot vzorec za idealno državo z visoko  razvito državno upravo, gospodarstvom, vojsko, znanostjo in glavnim mestom Pozejdonija, poimenovanem po ustanovitelju bogu morja Pozejdonu. Na svojem višku je imela Atlantida kolonije na obeh straneh Atlantika, kamor so spadali Madeira, Azori, Kanarski in Zelenortski otoki.
O njenem obstoju  je pisal tudi znani atenski državnik in zakonodajalec Solon, ki jo omenja kot kontinent, ki se je nekoč pogreznil v globine Atlantika.
Kje natanko se je Atlantida nahajala obstaja vrsta teorij, ena izmed zelo verjetnih jo polaga na območje Madeirske skupine otokov, kjer je glavni izmed 4 otokov prav Madeira.
Ugodni vetrovi
V svojih zemljevidih so jo začrtali tudi Feničani, za njimi pa številna druga ljudstva Sredozemlja. K otoški prepoznavnosti in pomembnosti  so pripomogle tudi naravne danosti. Vetrovi, ki pihajo čez Atlantik so omogočali plovbo mimo Madeire ali Kanarskih otokov ladjam na poti v Ameriko, Karibe, Južno Afriko in Indijski ocean, pot nazaj pa je potekala mimo Azorov.
Njeno pristanišče, strateško postavljeno na poteh trgovskih vetrov, ki so bile aktivne do odprtja Sueškega kanala, je bilo ključnega pomena za parnike na poti do Severne Amerike in Južne Afrike vse do 70-ih let dvajsetega stoletja.
Tekstil in Turizem
Magnet za trgovce s tekstilom je bila tudi dragocena rdeča barva, znana kot »zmajeva kri«, ki so jo pridobivali iz lubja, natančneje  iz rdeče obarvane smole eksotičnega Zmajevega drevesa, ki je uspeval na južnih delih Madeire in  njenega soseda otoka Porto Santo.
Od 18. stoletja naprej pa je vse več obiskovalcev pritegnila zaradi možnosti oddiha in v zdraviliške namene, saj so njena prijetna klima čez celo leto, čudovita narava in bližina Evrope  omogočili razvoj terapevtskega turizma.
Ko sta sredi 70-ih let prejšnjega stoletja dva angleška popotnika ugotovila, da so vzdrževalne potke za »levade«  –  vodne kanale, s katerimi namakajo sušne predele otoka, primerne kot pešpoti, se je začel drastičen razvoj turizma. Tako danes Madeiro letno obišče več kot pol milijona ladijskih in več kot dva milijona letaliških potnikov. Največ turistov prihaja iz območja Evropske Unije.

Znane osebnosti
Tako so jo skozi zgodovino obiskale številne znane osebnosti, ki so se zapisale na seznam top 10-ih najbolj znanih obiskovalcev.
Prvi med njimi je bil brodolomec Robert Machin, ki je s svojo izvoljenko Anne iskal zatočišče pred hudim neurjem. Po njem se danes imenuje kraj na vzhodu otoka Machico.
Poljski kralj Ladoslaw III. je po izgubi bitke pri Varni 1414 postal eden prvih stalnih naseljencev na otoku.
Krištof Kolumb je prišel kot trgovec s sladkorjem leta 1478 in se vrnil 10 let pozneje na poti do Novega Sveta.
Skriti zaklad, ki ga je na Ilhas Desertas zakopal pirat Captain Kidd ni bil nikoli odkrit.
Raziskovalec kapetan James Cook se je vkrcal na svojo ladjo Endeavour na Madeiri daljnega leta 1768.
Poraženi Napoleon Bonaparte je nakupil zaloge vina v Funchalu na poti v izgnanstvo na Sveto Heleno leta 1815.
Poslednji avstroogrski cesar Karel I. je umrl v izgnanstvu na Madeiri leta 1922.
Angleški dramatik George Bernard Shaw je na Madeiri navdušeno hvalil svojega plesnega učitelja z besedami: »To je edini človek, ki me je kadarkoli česarkoli naučil.«
Winston Churchill je pisal svoj 4. zvezek vojnih spominov med bivanjem v razkošnem hotelu Reid’s.
Takrat še bodoča britanska premierka Margaret Thatcher je leta 1951 preživela svoj medeni mesec v hotelu Savoy.
Razlogov za obisk Madeire je več kot dovolj.  Samo še pot pod noge, da se prepričate na lastne oči, da je »vredna greha«.
Sara