Madeira
Zasščtni znak Madeire-hiška v Santani. V ospredju je zmajevo drevo.
Najbolj zanimiv podatek je, da otok Madeira obsega veličastnih 57×22 km. Kaj početi cel teden na takem malem otočku? Po merah sodeč ga dokaj hitro prehodiš, da ne omenjam, kako hitro bi to razdaljo prevozil z avtom. Že en dan bi bil preveč, ne pa cel teden!
Na Madeiro je najlepše priti ponoči. Nočno spoznavanje dežele je nekaj posebnega. Takrat lahko deželo samo čutiš, slutiš. Potrebno je vklopiti povsem druga čutila kot tista, ki delujejo v dnevnem življenju. In pa vonj, tisti prvi vdih zraka, ko izstopiš iz letala. Prvi vtis na otoku je prijeten, svež, poživljajoč. Ne preveč toplo, pa tudi ne preveč hladno. Ravno prav. In osvežujoč veter. Letališče leži v mestecu Santa Cruz, ki je 13 km oddaljeno od glavnega mesta Funchala. Podaljšek pristajalne steze je zgrajen v morje na seriji 180 stebrov, visokih 70 metrov. Za konstrukcijo so dobili prestižno mednarodno nagrado, podobno ‘filmskemu oskarju’. Letališče je znano kot deveto najnevarnejše v svetu, oziroma drugo v Evropi takoj za Gibraltarjem. Pristanek in vzlet za nas potnike sta povsem običajna, kot na vseh drugih letališčih. ‘Verjetno’ je razlika pomembna samo za pilota.
Srce otoka-pogled iz Pica Arieira
Nočna vožnja po široki avtocesti je posebno doživetje. Na eni strani hrib in lučke, spodaj pod hribom tema – tam, kjer samo slutiš, da je Atlantski ocean. Vožnja je kronana s pogledom na osvetljeni Funchal spodaj pod nami, kot bi sedeli v ogromnem amfiteatru. V pristanišču so običajno zasidrane ogromne križarke, vse močno osvetljene. Pogled na križarke je zlasti lep pozno zvečer, ko odhajajo, ali pa navsezgodaj zjutraj, ko se v jutranjem svitu približujejo obali.
Večina obale je strma
Ponoči je najlepše zaspati pri odprtih vratih balkona, saj je najlepši zvok na Madeiri zvok butanja razpenjenih valov Atlantskega oceana.
Da bi dodobra spoznali raznolikost otoka, je dobro začeti z izletom na Pico do Arieiro, tretji najvišji vrh na Madeiri. Ko zapuščaš Funchal in se avtobus začne vzpenjati nekam visoko v hribe, se začneš spraševati, če voznik ni slučajno zašel. In naslednje vprašanje, kako sploh zmore avtobus voziti v tako strmino in po tako ozki cesti, kjer se dva avtobusa sploh ne moreta srečati? Vendar voznik ne kaže nobenih znakov zaskrbljenosti, nič se ne poti. Pravzaprav je zelo dobre volje. Torej se lahko posvetimo okolici. Na nadmorski višini 700, pa vse do 1.600 metrov se peljemo po meglenem gozdu lovorikovcev. Danes je ta gozd, ki ljubi vlago, zaščiten s strani organizacije UNESCO, saj gre za prvotni ostanek nekdanjega gozda lovorikovcev, ki je prekrival otok za časa prvega odkritja.
Prebivalci so se že od nekdaj preživljali z različnimi obrtmi
Iz megle vstopimo direktno v sonce in hribovite ter ekstremno strme pašnike, kamor krave tudi približno ne moreš spustiti, ne da bi bila privezana. Avtobus pripelje skoraj direktno na vrh 1.818 metrov Pico do Arieira. Razgled je fantastičen, če je sonce, seveda. Na eni strani v daljavi preko hribovitih pašnikov vidiš Atlantski ocean, na drugi strani pa razbrazdane in gole planinske vrhove. Madeira je vulkanskega porekla. Še dodatnih 5.000 metrov jo povezuje z Atlantskim dnom. Vulkani že dolgo niso več aktivni, okolica pa je posledica delovanja vetrne, temperaturne in vodne erozije. Od Pica do Arieira pa do Pica Ruiva, ki je najvišji vrh s 1.862 metri, vodi zelo dobro urejena planinska pot, kake dve do tri ure hoda. Na vseh vrhovih skoraj vedno piha in je potrebno imeti s seboj vetrovko in kapo. Nič ni odveč tudi šal in rokavice. Je prijetna sprememba in kontrast vročemu Funchalu.
Vrtoglavi pogled na Nunsko dolino ali deželo kostanja
Madeira je bila odkrita naključno v 15. stoletju, po zaslugi viharja, ki je presekal portugalski ladji začrtano pot in jo odložil na malem otočku Porto Santo. Že naslednje leto so se Portugalci vrnili in raziskali večji sosednji otok, ki je imel vrh v večni megli in je bil še popolnoma zaraščen z gozdom. Začeli so z izsekavanjem lesa in tako je Madeira dobila ime; pomen besede je les. Ko so izsekali del gozda in začeli pripravljati polja, so ugotovili, da je to zelo težaško delo. Zato so kmalu prišli na otok prvi sužnji, ki so opravljali najbolj težka dela. Eno najveličastnejših del, ki so jih opravili, je bila gradnja levad. Otok je bogat z vodo, predvsem njegov severni del, južni pa je bolj sušen. Odločitev je hitro padla in začeli so graditi mini kanale. Vsak kanal ima tudi spremljevalno pot, kjer so lahko hodili skrbniki levad zaradi popravil. Zgradili so jih okoli 2.500 kilometrov.
V 80-ih letih prejšnjega stoletja sta prišla na dopust na otok dva Angleža, ki sta se strašansko dolgočasila in nista vedela, kaj bi počela. Posledično sta ugotovila, da so levade krasne za hojo in da prečkajo najlepše dele otoka in da sploh niso naporne za hojo. Napisala in izdala sta knjigo in od takrat naprej je Madeira popularna tudi za pohodnike. Če bi želel prehoditi vse levade, bi potrebovali tri mesece. Torej, en teden dopusta je občutno premalo za aktivni oddih.
Ravno’ je samo tam, kjer narediš teraso
Zelo prijetna za prve korake in spoznavanje levad je Levada Balcoes. Vodi iz vasice Ribeiro Frio in pelje skozi gozd lovorikovca na razgledno točko visoko nad skrito dolino. Pri hoji po levadah te spremlja šumenje vode. Lahko se umiješ in osvežiš, če hodiš po izpostavljenih in vročih delih. Včasih, kjer je zelo strmo, zmanjka poti in je samo kanal. Takrat velja pravilo – sezuj si čevlje in stopi v vodo, ter nadaljuj s hojo po kanalu. Ponekod je bilo potrebno levade vsekati v tunel. Tukaj je potrebno vzeti s seboj svetilko, navadno tudi pelerino, saj voda teče od vsepovsod. Vendar brez skrbi, to so ekstremi in take levade so posebej označene kot nevarne in z opozorilom, kaj je potrebno vzeti s seboj.
Druga poslastica za pohodnike je hoja ob Atlantskem oceanu. Mogočni zvok in bobnenje razpenjenih valov, ki se razbijajo ob obalo, prevzame vsakega. Vedno ostaja želja, da bi še kar hodil po obali, ali samo sedel in se izgubljal v niču. Samo ti in mogočni ocean. Izziv za vse pa je kopanje v hladnem oceanu. Najlepši kotiček za kopanje je Porto Moniz, kjer je vroča lava oblikovala male bazenčke, kjer ima voda možnost, da postane topla. Tudi če se ne odločite za kopanje, vas lepota kraja in divjost oceana naravnost prevzame.
Tropsko sadje na tržnici v Funchalu
Madeiri je narava naklonila vse lepote, kar si jih nek otok lahko le želi. Samo plaže nima. 80 % obale so klifi, strme pečine, kamor divje udarja morje in še danes oblikuje in gnete otok. Ponašajo se z drugim najvišjim klifom v Evropi, Cabo Girao, ki je visok 580 metrov.
Tretja poslastica za pohodnike so izleti v notranjost otoka in rt Sv. Lovrenca. Nunska dolina s svojimi kostanjevimi specialitetami nudi spektakularne razglede. Da se ti zvrti. Rt Sv. Lovrenca je fantastična kombinacija barvastih skal, morja in narave. Nedotaknjen košček narave.
Če ne marate hoditi, lahko dneve lenobno preživljate ob hotelskem bazenu ali na eni od mestnih plaž ob oceanu. Lahko pohajkujete po Funchalu in nakupujete, ali se odpravite na izlet z ladjico, kjer imate možnost, da vidite kite in delfine. Lahko se odpravite na sosednji otok Porto Santo, ki se ponaša z devet kilometri dolgo zlato peščeno plažo. Lahko preizkušate lokalne specialitete, morda ribo mečarico z banano, ali samo uživate sveže eksotično otoško sadje.
Madeira nudi vse to, za vsak žep, za vse okuse in potrebe.
Breda Dular
