Kuba, Che, glasba in ples … prvič!

Piše:  Che

Evo Che se spet javlja in ob tem se verjetno mnogi sprašujete, kdo za vraga je ta Che in te njegove kubanske zgodbe. To ni ta Che Guevara, ki je bil eden glavnih revolucionarjev Castrovega boja za boljši jutri… In ni ta, ki je upravljal z radiom Rebelde v tako imenovani “comandanci”, v gorovju Sierra Maestra in bil poleg vseh naštetih dolžnosti še zdravnik, komunist, ekonomist, romantik…

To je naš Che.  Che v argentinskem narečnem pogovoru ni nihče drug kot “ej ti” oziroma “tovariš, prijatelj”.

Tokrat se ne javljam iz prve bojne linije (Kube), temveč iz zgodbe, ki jo piše domače življenje, ki je tudi lepo. A mi misli še vedno uhajajo na Kubo, na Che-ja, na preplesane noči in seveda na glasbo, ki je eden od treh glavnih zaščitnih znakov te prelepe karibske državice.

Glasba že na splošno velja v celotni človeški zgodovini, kot sredstvo, kjer se človeška duša in telo ob kakršnihkoli zvokih popolnoma sprostita in zaplavata v brezčasje. Če to povežemo še s kubanskim stilom življenja, se vse skupaj še posebej zareže v srce! Kajti predvsem glasba in ples sta tista, ki v potovalcu pustita trajne posledice.

Ne mine dan, da si ne bi zavrtel kakšne prelepe kubanske skladbe in, da mi ob tem nebi zaigralo srce. Z lahkoto se lahko zazibam in zasanjam v zvoke kubanskih zvokov salse, rumbe, mambe, trove … Kubanski glasbi dajeta ritem ” clave paličici” in še vedno v sebi nosim občutek, kako sem sam pomagal pri ustvarjanju glasbe s tem inštrumentom, z dvoriščnim bendom sredi Trinidada. Ej, to so prelepi spomini!

Potem pa imamo še “guiro”, ki je nekakšna buča, po kateri preprosto praskajo. Čuden vam je to, doma narejen  inštrument, vendar se lepo poda k bongom (bobni), kitari, kontrabasu maracasu in trobenti. Predvsem trobenta se ti dobesedno zarije v srce. Ta prodorni zvok trobente je res čaroben. Ob njem se mi koža vedno naježi, srce zaigra in glava odplava.

Res je težko opisovati občutke, če nisi tam in to res ne podoživiš. In ko vse te zvoke spraviš v celoto, ne moreš mirno sedeti, ne da bi se ob tem začel vsaj pozibavati, čeprav so nas na Kubi noge vedno zvlekle tudi na plesišče.

In teh prelepih, čarobnih trenutkov je bilo kar nekaj, sploh ta, ko smo cela skupina slovenskih revolucionark in revolucionarjev z hudimi boji zasedli prostore case de la trova v Santiagu de Cuba, ampak o teh prelepih spominih se ponovno javim v naši nasljednji številki e-časopisa.

Hasta la victoria siempre!

Vaš Che.