9. junij, 2015   Agencija Oskar, Člani pišejo, Kuba  

Kuba

 

Kuba

Piše: sopotnica Mimi Šegina Kuba, fotografija Miomira Šegina

Vabljeni na razstavo fotografij: Kuba, otrok socializma v oceanu kapitala, v Knjižnici Domžale, 22.2. – 11.3.2016, vsak dan med 8 in 19 uro.

Ob prihodu na otok vas dočaka prelepa Kubanka, ki si po kopanju v smaragdno zelenem morju na skali suši dolge, črne lase. V resnici vas pričakajo carinice v kratkih kaki krilih in črnih, vzorčastih nogavicah, ki vas prepričajo v neverjetno pestrost oblik in barv prebivalcev otoka. Ko ste po predpisih fotografirani in zavedeni v evidence, lahko greste po prtljago. Nič takega, boste rekli, a vendar je na Kubi malo drugače  – ob izhodu z letališča uslužbenke še enkrat preverijo, če je prtljaga prišla v prave roke. Šele po vseh opravljenih formalnostih se lahko prepustite kubanskemu zraku in soncu. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaGlavno mesto Havana je s svojimi prepletenimi uličicami, trgom Armes, muzeji in kolonialnimi stavbami polno nenavadnih zgodb. Zaščitnica mesta je, kot pravi zgodba, kot Penelopa zvesto čakala svojega generala z dolgih vojaških plovb; njen kovinski kipec stoji na kupoli palače kapitanov, ki je danes Mestni muzej. Gospod z rožami je dobil svoj spomenik nedaleč od železniške postaje; menda gre za plemiča, ki so ga nedolžnega obsodili političnega prevrata in ga dolga leta imeli zaprtega v ječi. Ko so ga nazadnje oprostili in se mu je nekoliko zmešalo, je hodil po mestu v zimskem plašču ter prijaznim damam podarjal rože. A poleg teh, na pol resničnih zgodb, je Kuba doživela tudi veliko pravih, ki so povezane z njeno zgodovino. Ko so se leta 1492 domačini srečali s prvimi kolonizatorji s Krištofom Kolumbom na čelu, se prihodu belcev niso upirali, Diegu Velazquezu tudi ne. Ta je ustanovil Baracoo, San Salvador (Bayamo), San Cristobal (Havano), Trinidad in Santiago de Cuba in ob tem skorajda iztrebil prvotno prebivalstvo. Pomanjkanje delovne sile je bil razlog za uvoz sužnjev iz Afrike, ki so se  sčasoma pomešali z domačim prebivalstvom. Vladarji so se na Kubi vrstili kot po tekočem traku: Angleži so ji vladali slabo leto (1762-1763), Američani pa od leta 1898 do 1902, ko Kuba dobi svojega prvega uradnega predsednika Tomasa Estrada Palmo. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaGuantanamo postane Ameriška baza za dobo 99 let. Kubanci so imeli to nesrečo, da sta jim vladala dva diktatorja, Gerard Machada in Fuigencio Batista. Izčrpano in obubožano ljudstvo dobi upanje v komunističnem gibanju in uporniškemu boju pod vodstvom Fidela Castra. Gibanju se kmalu pridruži Argentinec, znan pod imenom Che Guevara, ki je postal simbol upora revolucionarjev širnega sveta. S prihodom Castra na oblast 1959. leta se prekine obdobje veseljačenj in zabav bogatih Američanov, po čemer je slovela predvsem Havana. Reforme pripeljejo do nacionalizacije zemlje in razlastitev tujih industrialcev, kar izzove napad Amerike na Kubo, ki se konča za izzivalca neuspešno in povzroči uvedbo embarga proti Kubi. Slednja poišče zunanjega zaveznika in ga dobi v tedanji ZSSR, kar povzroči raketno krizo in nevarnost nove svetovne vojne. To vroče politično dogajanje, nihanja na trgu sladkornega trsa in kasneje razpad ZSSR povzročijo padec kubanske ekonomije in veliko krizo. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaEmbargo teži Kubo še danes, ko bi se ta rada bolj odprla svetovni ekonomiji, po drugi plati pa je zaprtost spodbudila domačo iznajdljivost in proizvodnjo. Kubanci imajo dobro razvito zdravstvo in šolstvo, turizem postaja vse bolj pomembna gospodarska panoga. Propadajoče kolonialistične stavbe se obnavljajo počasi, a čeprav so zanimive za turiste, niso najbolj udobne za življenje. Težave so tudi s pitno vodo, ki jo v mesta dovažajo s cisternami, četudi so gorata področja bogata z vodo. Mesta so lepo urejena in čista, če ne štejemo onesnaženja zraka zaradi zastarelih avtomobilov. Kaj pa bi bila Havana brez ameriških limuzin, v katerih se lahko, zavaljeni kot kakšen bogataš, pozibavate po kubanskih cestah? Motorji, ki jih poganjajo, so najbrž čudež ljudske tehnike, saj rezervnih delov zanje na uradnem trgu ni moč dobiti. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaNa Kubi dajejo velik pomen telesni vzgoji; mestni trgi so največkrat telovadnice za osnovnošolce, ki tam vadijo skok v daljavo ali nizki start. Mladci ob obali vadijo stoje in gimnastične veščine, tekači pa skrbijo za kondicijo prav tako kot pri nas. Topovske cevi, ki služijo kot ograje in cestne ovire, nikogar več ne strašijo – postale so del havanske prostorske ureditve. A Kuba je kraj, kjer se turist, kljub vsemu pomanjkanju – ali ravno zato – počuti sproščeno in mirno. Daleč od velikih trgovskih centrov, ki mu diktirajo življenjski tempo, a blizu pristni domači glasbi ob kateri lahko v casa de la trova zapleše ob najboljših domačih pevcih in glasbenikih. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaPohod po poteh revolucionarjev ali le naravosloven sprehod po tropskem gozdu vas lahko prestavi v nek drug čas, ki ga domačini znajo vedno bolj tržiti. Kar je tudi prav. Zato se ne čudite starim mamkam, našemljenim v plesalke, z močno naličenimi usti in debelo cigaro kubanko med redkimi zobmi, ko se bodo pogajale za fotografiranje za ceno enega pesa. To je njihov posel, ki je uradno prijavljen in potrjen. Kljub bogati zgodovini pridelave ruma iz sladkornega trsa in pestri ponudbi cocktailov, ne boste videli opitih ljudi, ki bi se zibali po mestu. Dolge vrste pred kakšno domačo trgovinico ali kavarnico kažejo na mesta, ki jih obiskujejo samo domačini. Tam so cene prilagojene njihovim dohodkom, ponudba pa je daleč od tega, kar smo mi poznali v naših socialističnih časih. Zanje smo mi bili socialistični bogataši. Kuba, fotografija Miomira ŠeginaKubanci si ne morejo kupiti stanovanja in so zato večgeneracijske družine tam nekaj običajnega. Ženske včasih postavajo pred hoteli in prosijo za kozmetične priboljške, ker so zanje predragi, ali jih sploh ni. Zato je še bolj presunljiva predanost revoluciji in njenim idolom, ker v še najbolj skromni hišici, sredi divjega pragozda lahko vidite fotografije Castra, Jose Martija in Che-ja. Muzej revolucije Che Guevari, spomeniki grandioznih dimenzij, posvečeni revolucionarjem, odsevajo duha časa ljudi, ki še živijo od idealov in v pričakovanju splošnega napredka. Le-ta prihaja z drobnimi, a vidnimi koraki. Zato vsi, ki si želite doživeti in občutiti Kubo iz nekih davnih časov, pohitite, da vaših pričakovanj na povozi napredek!