»Kadi kot Turek«
Piše: Kaja Grča
Vsak izmed nas je že slišal frazo »kadi kot Turek«, ampak le malokdo vé, od kod ta rek prihaja. Pravijo, da naj bi se to govorilo že v prvi polovici 17. stoletja, ko je bila Turčija poznana pod imenom Osmansko cesarstvo. V tistem času je vladal sultan Murad IV, znan po avtoritativnosti in brutalnosti. V času njegovega vladanja je bil tobak relativno nova stvar v cesarstvu, vendar je hitro pridobivala na priljubljenosti. Večkrat so ga poskušali prepovedati, vendar se ljudje niso preveč menili za prepoved, vse dokler ni nekega dne izbruhnil požar v Istanbulu.
Istanbul je imel takrat precej drugačno podobo kot danes; razen tega, da se je raztezal čez precej manjšo površino, je bila večina stavb zgrajena iz lesa. Posledično je še tako majhen požar povzročil precej škode in tako se je zgodilo tudi v tem primeru; ogromno hiš je pogorelo do tal in ljudje so ostali brez domov. Razlog za ta dogodek naj bi bil, da je nekdo zaspal, medtem ko je kadil pipo na ladji. Murad IV je zato prepovedal kajenje in dal uničiti kavarnice, v katerih se je med drugim tudi kadilo. Pravijo celo, da se je sultan pogosto oblekel v navadnega meščana, se sprehajal med svojimi ljudmi in ko je zagledal koga, ki je kadil, ga je brez dodatnih vprašanj obsodil na smrt. Takih je bilo kar nekaj. Edini, ki so lahko prosto kadili, so bili osmanski mornarji in trgovci, ki so potovali po svetu. Ti so na ladji nadoknadili tisto, česar niso mogli prosto početi v svoji državi. Osmansko cesarstvo je v tem času veliko trgovalo s trgovci v Italiji, zato so tam videvali zgolj mornarje in trgovce, katere je redno spremljal tobačni dim – o njih naj bi začeli govoriti »kadi kot Turek«.
Ali je ta zadnji del resničen ali ne in ali res od tu prihaja ta fraza, najverjetneje nikoli ne bomo izvedeli. Dejstvo pa je, da se to še danes uporablja in, da je tobak pomemben del turške kulture, že odkar so ga evropski trgovci prinesli v Osmansko cesarstvo konec 16. stoletja. Sprva je veljalo, da ima le-ta zdravilne učinke in uporaba se je hitro razširila. Prebivalci so ga njuhali, kadili na palčkah ali pa žvečili. Kmalu so ugotovili, da so pogoji za uspevanje tobaka zaradi izredno rodovitne zemlje ter primernega podnebja v Anatoliji optimalni in so ga začeli gojiti; najprej ob Egejski obali, kjer ga pretežno gojijo še danes, kasneje pa se je kultivacija razširila tudi v druge dele imperija. Imenovali so ga »tabaga« in kmalu je visoko-kvaliteten turški tobak postal iskano blago v različnih koncih sveta.
Kljub temu, da kajenje tobaka danes ni več tako popularno kot nekoč, pa ostaja pomemben del njihove tradicije. Ko potujemo po Turčiji, opazimo, da kadijo predvsem cigarete, hkrati pa težko spregledamo vodne pipe ali vsaj napis »nargile«, kakor ji Turki rečejo. »Nargile« pomeni kokos po perzijsko. Prve vodne pipe so namreč prišle iz Indije in so bile kokosove lupine, iz katerih so po slamicah vlekli tobak. Počasi so začele dobivati zaobljeno vitko obliko, kakršno poznamo danes. V začetku so bile izredno popularne v Osmanskem cesarstvu, vendar so v začetku Republike začele izgubljati na pomenu. Nedolgo nazaj pa so Turki obudili to staro navado, ki doživlja renesanso.
Nemalokrat opazimo Turka, samega ali v družbi, kako sedi na stolu, ob njemu pa na tleh visoka pipa, v kateri brbota voda, medtem ko posameznik iz cevi, ki se vije iz pipe, globoko vdihne dim in ga nato v obliki gostega oblaka izdihne. Cel dan lahko sedijo pred lokalom, kadijo vodno pipo in pijejo čaj. Ko čaja zmanjka, zgolj pomignejo zaposlenemu, in čez minuto ta že prinese nov »tulipanski« kozarec, napolnjen s temno oranžno tekočino. Tako lahko sedijo ure; ali sami ali v družbi. Skozi ta obred lahko prepoznamo značilnost turške družbe; počasen in umirjen tempo – »yavas, yavas« (počasi, počasi) pogosto rečejo Turki in tega se tudi držijo.
