16. december, 2016   Agencija Oskar, Galapagos, Vodniki  

Galapagos

 

Galapagos

Piše: vodnik Matjaž Pirš

GalapagosTisto, kar dela otočje zares izjemno,  je živalski svet. Še bolj kot same živali, pa ga posebnega dela to, da se le te prav nič ne bojijo ljudi in da se po parih dneh med njimi začneš počutiti res nenavadno – kot da bi zamenjali vloge in si ti tisti, ki se daješ njim na ogled.

Otočje Galapagos pripada Ekvadorju in leži v Tihem Oceanu, dobrih tisoč kilometrov od obale matične države. Sestavlja ga dvanajst večjih otokov, enako število manjših, ter kopica skalnih čeri, ki si niti ne zaslužijo imena otok, vseh otokov skupaj pa je za slabo polovico Slovenije. Nastanku otokov je botrovala živahna vulkanska dejavnost in kljub dokaj neprijazni pokrajini je arhipelag dom tudi ljudem in ne le živalim.

GalapagosPravila obnašanja na otokih so zelo stroga. Hoditi smeš samo po označenih poteh, obvezno seveda z lokalnim vodičem. Na otokih ne smeš ničesar pustiti in odneseš lahko samo spomine in fotografije. Ter nobeni živali se ne smeš približati na manj kot dva metra. Najprej mi nekako ta dva metra ne gresta v račun – katera žival bo pa sploh pustila, da se ji tako približaš? Toda ravno to je na Galapagosu najbolj nenavadno in popoldanski sprehod me dokončno sooči s tem presenetljivim svetom; sprehajamo se po ozki kamniti stezi nad morjem, ter umikamo pticam, ki gnezdijo točno na sredini steze. Kot da ne bi imeli prostora drugje. In včasih nastane celo problem, kako se jim ne preveč približati, saj se nimaš kam umakniti. Albatrosi, galebi, modronogi strmoglavci, burnice … pa te le začudeno gledajo, ko hodiš okoli njihovih gnezd in rineš vanje s svojim fotoaparatom.

GalapagosOb imenu Galapagos nikakor ne moreš mimo imena Charles Darwin. Čeprav je Darwin na teh otokih preživel le pet tednov, je njegov obisk otočja pomenil preobrat v razmišljanju o razvoju živih vrst, njegovo ime pa se na samem otočju še vedno pridaja k vsaki drugi znanstveni ustanovi. In to klub temu, da nekateri trdijo, da je v tem času tam jahal želve velikanke in jih celo jedel!

Kljub temu, da je Galapagos najbolj znan po želvah, so te v preteklosti že skoraj doživele žalostni konec. Pred stoletji, ko so se na svoji poti preko Oceana tu ustavljale mnoge ladje so želve za mornarje predstavljale odličen vir sveže hrane, saj so jih lahko žive naložili na krov, kjer so potem ob pravi priložnosti dočakale svojo smrt v ladijskem loncu. Drugi udarec so jim prizadeli prebivalci otočja, ki jih je danes okoli 30.000 in ki so na otočje naselili nove vrste – pse, mačke, drobnico, nehote pa tudi podgane. Ti živalski prišleki so pridno uničevali želvja gnezda, koze pa pojedle z grmov listje do takšne višine, da ga okorne želve niso mogle več doseči. Dokončno pa so želve  skoraj iztrebili, ko so iz njih pričeli izdelovati še olje.

GalapagosDanes se stvari po dolgem času spet izboljšujejo. Na večini otokov obstajajo, recimo temu želvarnice, kjer so iz naravnega okolja vzeli močnejše primerke obeh spolov, ter jih pustili, da se v teh zavetiščih razmnožijo. Ko mlade želve zrastejo do takšne velikosti, da se laže upirajo zunanjemu svetu, pa jih spustijo na svobodo. Na takšen način so v zadnjih štirih desetletjih naravi podarili že skoraj pet tisoč teh velikanskih plazilcev, težkih do 400 kilogramov in dolgih skoraj meter in pol!

Tako kot pravijo nekateri popotniki po Indiji, da si moraš to deželo pustiti čisto za na konec, kajti po njej te nobena stvar ne preseneti več, podobno si upam reči za  Galapagos.