Piše: vodnik Roman
POMEMBNO OBVESTILO: Preden začnete z branjem članka, si povečajte glasnost na vašem elektronskem aparatu, saj vas bo tako članek popeljal do večjega doživetja!
OPOZORILO: Ministrstvo za zdravje svetuje poslušanje glasbe na primerni jakosti, saj v nasprotnem primeru lahko škoduje vašemu zdravju!
Mehika na zemljevidu osrednje Amerike velja za eno najbolj obiskanih turističnih destinacij širom sveta. Vendar, kaj popelje slehernega popotnika v ta omenjeni turistični biser? Vsekakor je eden najmočnejših atributov raznolika, bogata srednjeameriška zgodovina raznih staroselskih ljudstev, kot so Azteki, Maji, Tolteki in ostali. Njihova kultura je v tistih časih veljala za izredno napredno in za seboj so pustili mnoge spomenike in nerazvozlane skrivnosti, ki burijo duhove mnogih današnjih raziskovalcev. Barvitost dežele se kaže na vsakem koraku popotovanja – od prebivalcev do bogate in raznolike mehiške kuhinje, ki velja za eno izmed petih najbolj znanih kuhinj sveta, kjer že same barve vabijo k obroku. In tu je tudi glasba, katera širom sveta karakterizira deželo, ljudi in njihovo življenje, temperament, čustva, navade … Za Mehiko so mariači zaščitni znak, saj lahko skozi njihove skladbe dodobra spoznaš dušo današnjih prebivalcev in njihove celotne zgodovine.
Beseda »mariači« naj bi imela več izvorov. Najbolj pogost izvor izhaja iz francoske besede «marriage«, kar pomeni poroka (katere si nikjer širom sveta ne znamo predstavljati brez glasbe in zabave) in izhaja iz časa francoske invazije v Mehiki leta 1860. Glede na samo podobnost besed bi temu res lahko bilo tako, a Mehičani so več kot ponosni na svojo bogato zgodovino in kulturo, zato tujko francoskega izvora ne priznavajo. Sami zagovarjajo izvor besede iz vrste lesa, iz katerega so bili narejeni podi, namenjeni plesu. Drugi zagovarjajo izvor besede, ki prihaja iz imena Marija H. (ki se bere kot Maria Ache), zvezdniške osebnosti iz ene izmed enaintridesetih zveznih držav, kar jih danes premore Mehika. In skoraj v vsaki zvezni državi imajo svojo različico izvora besede. No, kakor koli že, beseda »mariači« se nanaša na vrsto glasbe, skupino ali enega glasbenika.
Glasba, poleg plesa, že od nekdaj najbolj sprošča človeško dušo! Že staroselci na področju današnje Mehike so poznali razne inštrumente, kot so ropotuljice, piščali ter bobni, ki pa so jih uporabljali predvsem v ceremonialne namene. S prihodom belega človeka v t.i. «novi svet« (v našem primeru prihod Hernana Corteza leta 1519) pa se je spremenila tudi podoba glasbe. Španci so s seboj prinesli nam bolj znane inštrumente, kot so violina, klavir, kitara, harfa … in začeli so se rojevati prvi zametki mariači glasbe v tistem času, t.i. ljudska glasba, s poudarkom na igranju v cerkvah ali kasneje na domačih haciendah.
Eno izmed zvrsti so poimenovali son oziroma nekoliko bolj natačno son iz Jalisca, ki je ena izmed zveznih držav. Če smo še nekoliko bolj natančni, naj bi po legendi rojstni kraj mariačev in sona bilo današnje mesto Cocula, kjer je bila za mnoge ljubitelje prvič zaigrana “mariači državna himna” Son de la negra. Mariači so v tistem času izgledali popolnoma drugače kot danes. Oblečeni so bili v tipična kmečka oblačila – lahke bele hlače in srajce ter imeli obute tipične predkolumbove sandale huarache, katere nosijo še danes. Igrali so samo na inštrumente s strunami (kitara, violina, harfa) in na haciendah so tisti z glasbenim znanjem imeli večjo veljavo kot ostala delovna sila.
Nekje v začetku 19. stoletja pa so se s tako imenovanim sonom iz Jalisca okužile še bližnje zvezne države kot so: Colima, Michoacan, Nazarit …, ki poleg Jalisca še danes veljajo za zibelko «mariači« glasbe. S prihodom evropskih glasbenih zvrsti, kot so opera, salonska glasba, valček in polka, pa je son Jalisco uradno dobil naziv mariači glasbe. Orkestri so se v tistem času imenovali “tipični orkestri”, za katere pa je bila značilna ruralna mehiška glasba, besedila ter današnja tipična in elegantna mariači oblačila – churro (tipičen kavbojski stil). Kasneje, s koncem mehiške revolucije, pa že lahko govorimo o pol profesionalnih orkestrih, katerih glasbeniki so bili primorani zapustiti haciende in so se začeli preživljati z igranjem glasbe na javnih prireditvah in za napitnino, ter v svoj glasbeni repertoar vključevati druge zvrsti glasbe.
In tako smo v začetku 20. stoletja dobili moderno mariači glasbo, katero poznamo tudi danes, seveda s pomočjo ameriške snemalne industrije, ki je bila znana po tem, da je v tistem času začela snemati ruralno glasbo širom sveta. In rodil se je prvorojenec – plošča kvarteta Coculense leta 1908. Za še večjo prepoznavnost in popularnost mariači glasbe pa je v tistem času poskrbel radio, selitev glasbenikov v velika mesta, kot tudi dejstvo, da je ena izmed najbogatejših mehiških družin pripeljala iz Cocule enega izmed glasbenih orkestrov, ki so igrali samemu tedanjemu predsedniku Porfiriu Diazu, kar je v tistem času predstavljalo neizmerno čast in slavo!
Tako smo spoznali 1. del zgodbe, ki govoru o rojstvu mehiške mariači glasbe. Seveda sledi nadaljevanje, kjer se bomo še naprej družili z mariači – v današnjem času. Za lepši dan pa še ena iz venčka prekrasnih, večnih, največjih revolucionarnih skladb. Hmmm, le katera bi to lahko bila?
Viva Mexico!
