20. June, 2012   Agencija Oskar, Kitajska, Tibet  

Dragi Tibet

 

Dragi Tibet

Kar nekaj časa je minilo odkar sva se zadnjič srečala. Čeprav me je precej zeblo v tvojih krajih, te še vedno obujam s toplino v srcu. Še sedaj se spominjam mojega vznemirjenja, ko sem prvič stopila na streho sveta. V znamenju strahospoštovanja do tebe. Po vsej verjetnosti plod bujne domišljije, ki se je napajala v knjigah velike pustolovke in raziskovalke Aleksandre David-Neel. Kljub čarobnosti in svetosti, ki jo nosiš v sebi, je na trenutke čutiti neko otožnost, ujeto energijo, ki joče in hrepeni po svobodi. Pročelja zgradb v mestu so nema priča časa, ki me nagovarjajo toliko kolikor v danem trenutku zmorem slišati in videti. Čas se ustavi. Ni več važno kje sem. Bodisi na višini, bodisi na prostrani ravnini, vsepovsod mir in tišina, v katero zareže veter, spremljevalec himalajskih vrhov in dolin. In pa ta neskončna modrina neba, ki ne pozna ne začetka ne kraja. Stremim v daljavo in oprezam za belimi očaki, ki jih razganja od lepote in vitalnosti. Saj ne morem verjeti lastnim očem, sem na strehi sveta. Božanski občutek. Pogled se mi ustavi na ljudeh, ki jim mraz, veter in sonce zarisujejo gube na obraz. Lepi v svoji prvobitnosti, v svojih tradicionalnih oblekah in pisanim nakitom. Sprašujem se kako čutijo in živijo. Kaj praviš Tibet? Ali trpijo? Menihi v rdečem mi odgovarjajo. To je naša karma. Z njo se učimo živeti. Eni lažje, drugi težje. Važno je, da srce ostane veliko in dobro.
Lepo se imej, moj dragi Tibet.
Na kmalu.
Nataša Tanko.