Doživeti Azori
Piše: Manca Sternen
Azori so že dolgo sinonim za osupljivo naravo z globoko zeleno barvo. A čemur smo bili priča v desetih dneh potovanja po štirih azorskih otokih, je preseglo vsa pričakovanja.
Vsekakor so sončni dnevi pomemben dejavnik pri doživljanju izletov v naravi. Na tem majhnem arhipelagu v Atlantskem oceanu se vreme menja vsako minuto, včasih še pogosteje, in vreme vedno je, kakršno pač je – nanj ne moremo vplivati. A na potovanju »Doživeti Azori« so nam bili morski bogovi naklonjeni: vsak dan nas je spremljalo sonce, razgledi so bili osupljivi (pa čeprav le za 15 sekund!), vroče pa kot v domači Sloveniji, le z višjo vlažnostjo.
Obiskali smo najlepše lokacije na štirih otokih.
Sao Miguel je postregel z neskončnimi pogledi na pašnike, ki jih razmejujejo avenije cvetočih raznobarvnih hortenzij. Razgledne točke nad Atlantikom so nam omogočile poglede na vse strani otoka, od klifov in gozdov, do divjih plaž in razbrazdane lave. Razgledišče Vista do Rei nas je osupnilo z modrim in zelenim jezerom, ki ležita globoko v kraterju, tako širokem, da skoraj spregledamo sicer zelo očitno obliko pokrajine. Lagoa do Fogo se vedno skriva v meglicah, a najbolj vztrajnim slej ko prej razkrije razgibano obliko jezera in bujno grmičevje po okoliških pobočjih. V Cha Gorreana smo se sprehodili med čajnimi grmički, lepo pristriženimi in v ravnih vrstah, čeravno na tako razgibanem terenu, da jih še vedno obirajo ročno.
Promet med otoki je svojevrstno doživetje; med bližnjimi smo pluli s trajektom, na bolj oddaljene pa poleteli, in to z majhnim letalom na propelerje, ki je imelo vsega 36 sedežev.
Na Faialu smo izkoristili sončno vreme in se povzpeli na vrh otoka. Sprehodili smo se okrog in okrog po robu 400 metrov globoke kaldere, od koder se vidi na vse strani otoka. Tu so hortenzije bolj modre in nihče jih ne kroti, a vendarle rastejo v nekem redu. Sicer bujno zeleno naravo na skrajnem zahodu otoka preseka sivo-črna pokrajina – Capelinhos. Tu je bil leta 1957 zadnji vulkanski izbruh na azorskem arhipelagu in sprehod po vulkanski pokrajini nam je razkril čudovite nanose lave; kar dva dodatna kvadratna kilometra otoka sta zrasla na tem mestu. Podzemni center vulkanizma nam je razkril zanimive zgodbe o Zemlji, vulkanih in nastanku otokov – tudi Azorov. Zelenje si zelo počasi utira pot po vulkanskem pesku.
V centralnem delu azorskega otočja, kjer se nahajajo otoki Faial, Pico in Sao Jorge, od daleč vedno lahko opazimo najvišji vrh Portugalske. To je vulkanska gora Pico. S svojimi 2351 metri se pne tako visoko nad vsem ostalim kopnim, da dodaja nezgrešljivo veduto sicer prostranemu oceanu okrog nas. Istoimenski otok Pico nam je postregel s prekrasnimi sprehodi po bujnem zelenem gozdu, med pašniki, radovednimi kravami in visokimi azorskimi borovnicami. Na čisto vzhodnem delu otoka smo si privoščili tudi zelo poseben sprehod – po širokem pasu črne strjene lave. Kontrast med modrim morjem, bujnim zelenim rastjem, črno lavo in rdeče-rumenimi markacijami nam je jemal dih. Če so za Sao Miguel značilni zeleni pašniki s hortenzijami, pa na Picu vladajo neskončni nasadi vinske trte, ki jih razmejujejo nizki kamniti zidovi iz lavinega kamenja.
Za češnjo na vrhu tortice smo obiskali še razpotegnjeni otok Sao Jorge. Tudi tokrat se nam je nasmehnilo sonce ter razkrilo vse okoliške otoke, ki so vidni s prostim očesom, tudi Gracioso in Terceiro. Sprehod po najvišjem delu otoka (kakopak po vrhu vulkanskega kraterja) nam je omogočil, da smo zares razumeli, kako so ti otoki nastajali – veriga vulkanskih kraterjev se dobesedno vleče po vrhu otoka. Sao Jorge je zaznamovan s številnimi fajami; to so prelepa ravna območja poleg morja, ki so nastala zaradi lomljenja in posedanja klifov, ali pa zaradi usmerjenega toka lave. Privoščili smo si vrtoglav spust v dve izmed njih. Faja do Santo Cristo velja za eno najlepših na otoku.
Pika na i našemu potovanju je bilo vsakodnevno kopanje v oceanu, a ne kar kjerkoli – lavini bazeni so nekaj posebnega.
Kako je na Azorih s hrano in vinom, se boste mogli pa kar sami prepričati. 😊
