Tisti dan je vse teklo po načrtih. Po potovalnem predahu v skrivnosti anatolski vasici sva imela s Širin ambiciozne načrte.

ZAPLET

Krenila sva še v jutranjem mraku in Črni panter je brzel po praznih hribovskih cesticah osrednje planote. Vodili so naju kažipoti čudnih imen, ki jih ni bilo na nobenem zemljevidu. Po feelingu torej, sva se smejala, pa zavila enkrat v levo in drugič v desno… Zabava se začenja, čutil sem, da prihaja eden tistih dni, zardi katerih se sopotnikom običajno dvigajo lasje na glavi.

Naenkrat konec ceste. Naprej le makadam. Uuups, tole ne zgleda prav. Obrneva, greva nazaj… tako je ušla prva ura najinih ambicioznih načrtov.

Pripeljeva se do presenečenja – pred nama vzniknejo čudovite granitne tvorbe! Kot kapadokijski jurčki in gobice, le da so iz trdega neizprosnega granita. Vrhunsko! Pripravljam fotoaparat – tole bo zgodba! Ujamem prvih nekaj prizorov in – tema. Ojoj, zmanjkalo je elektrike, baterija je prazna. 

Pred nama se pojavi gostilna. “Ko jo rabiva, pride,” se šaliva s Širin. Pijeva kavico in čakava, da se baterija napolni. Nič ne čakava, s Širin bi brez težav “čakala” ure, kot to počno tukajšnji domačini, ki se dneve lahko pogovarjajo o ničemer. Tako nama je ušla druga ura današnjih načrtov.

Po slikovitem kanjonu se pripeljeva do čudovitega mesteca na pečini. Čas kosila je in s Širin hkrati pomisliva – dajva najti kakšno gostilno izven mesta, ker v mestih Črnega panterja težko parkirava. In iščeva. In najdeva. Zaprto. Tudi druga in tretja je zaprta. Čudno, tu nekaj ne bo v redu… Zabavava se, s praznim želodcem in se končno zadovoljiva z “modrostjo”, da so te gostilne odprte samo čez vikend. Danes pa je delavni dan. Tako bodi, pa nama je ušla še tretja ura najinega načrta.

S Črnim panterjem pripeljeva v mesto. Po prvih vzpodbudnih metrih široke ceste in gostega prometa zavijeva v “center”. Ojoj, labirint ozkih enosmernih uličic srednjeveškega mesta, ko bi z rikšo komaj vozil skozi. Ozke uličice, grozni koti za zavijanje, visoki zidovi stavb na cestišču… Ja, za obrambo pred sovražniki gotovo idealno, ne pa za Črnega panterja. Klavstrofobično, strašljivo za sveže pečenega šoferja. Kar voziš, sploh ne veš kam blodiš, izbiraš ovinke, kjer bi lahko prišel skozi. Vsak ovinek je uspeh…

In… POK! Pa sva posnela nek kot hiše, ki nesramno štrli v sredino ceste. “Uuups!, pa sva ga počila…” A ni časa za kaj več, kajti za nama se zbira kolona temperamentnih avtomobilov. Nekaj trobijo… morda menijo, da sva s Širin prepočasna. Zatopljena v reševanje iz labirinta na prasko ne pomisliva več. Pogumno se boriva, da se izkopljeva iz zablojene scene. Tako je šla še naslednja ura najinega ambicioznega načrta.

Bogatejša za močno prasko na Črnem panterju zdaj parkirava daleč od zakletega kraja. Lačna pešačiva v središče, nekaj pojest, potem pa še pogledat, kar sva mislila pogledat. Pa je šla še zadnja urica najinega načrta in pri obilni solati in neki zelenjavni “piti”, ki so nama jo ljubeči mesojedci dežele pripravili rastlinojedima tujcema sva ugotovila, da je danes res prav poseben dan, da pa tako ne bova prišla daleč.

Pa jutri,” sva se zabavala na lasten račun in se pridušala nad mislimi, da s takim tempom lahko v teh odmaknjenih krajih ostaneva mesece… JE PA ZGODBA! Saj, ta je najbolj pomembna!

Voziva se po brezčasni ravnici brezčasnih vasic brezčasnih prebivalcev… Ravna je cesta, kot bi jo z ravnilom potegnil. Rdečkasta zemljica pridno obdelana z njivami valovi nekam v neskončnost. Črni panter je žejen, s Širin pa bi se ustavila pri kakem mlinu na veter, ki se občasno pojavljajo na nekem nedosegljivem horizontu…

Kazalec za gorivo je že nekaj časa na ničli. Idealna priložnost, da ugotoviva koliko Črni panter nese brez goriva. “Boš videla Širin, zmagala bova! In ko najdeva črpalko, bo zraven tudi mlin na veter! Kajti danes je poseben dan. Ga tudi ti čutiš na mehurju?”

Z vsakim kilometrom se v potovalno prešernost seli več tesnobe, celo pogovor nekoliko zamre. Varčna vožnja še nikoli ni bila tako varčna. Potem pa, kot v filmu, v daljavi na levi strani ceste črpalka, na desni pa lep bel mlin na veter. Le kdo me lahko prepriča, da to ni čarovnija?

POTEM SE ZGODI… KAR SE JE IMELO ZGODITI!

V rahli zadregi s časom se ravno v pravem trenutku v poznem popoldnevu pripeljeva do vasice na položnem hribčku sredi prostrane ravnine. Na golem vrhu hriba – glej ga zlomka – malo morje mlinov na veter.

“Greva gor,” vzdihne Širin. Mlini na veter so ji sedli v srce.

“OK, pa pejva gor.”

A pravi trenutek le še ni bil čisto pravi. Sva se prej morala še zgubiti v tej mali vasici. Neke cestice so bile zaprte. Polagali so asfalt… Saj je vseeno, kajti pomembno je le, da sva morala malo zamuditi, da sva prišla TOČNO PRAVI ČAS!

Na vrhu naju je kar odneslo iz Črnega panterja. Vzdušje je bilo vrhunsko! Na goličavi so samevali skromno posejani stari mlini na veter. Pri enem je fant pasel konja. Navzdol po hribu je valovila vasica. Sonce se je skoraj dotikalo obzorja in rdečkasta svetloba se je spreminjala iz trenutka v trenutek. V tišini sončnega zahoda sva tu doživela verjetno najlepše trenutke španskega potovanja.

KATARZA

V vaškem bifeju sem opazil kip don Kihota! Vrli plemič bdi nad svojimi varovanci – in ne sovražniki! Beli mlini na veter mu vdihujejo smisel in pomen. Njegov boj z mlini na veter ni bil boj z mlini, bil je boj z vetrom, ki se je vpenjal v orjaške mlinske lovke! Iz boja z vetrom je plemič črpal zase plemenitost, za druge norost…

Se je že moralo zgoditi, da je plemeniti “nori” don Kihot ostal do danes, njegovi “pametni” sodobniki pa so že davno izginili brez sledu. Ne le zato, ker je njegovo zgodbo zapisal Cervantes, temveč ker donkihotovstvo bralci najdemo v vsakem izmed nas!

Ali mar nima vsakdo med nami svojih mlinov na veter… svojega vetra, s katerim se bori in ga hkrati poveličuje v nebo? Mar ni vsakdo med nami don Kihot, obremnjujoč se s svojimi problemi in strahovi, nebogljen v čustvenih izlivih… In ali morda prav iz lastne donkihotovske borbe ne črpamo lastne identitete, smisla in poslanstva?

Vsakdo s svojim vetrom, svojo iluzijo… pozabljajoč, da je življenje igra, da smo na tem svetu zgolj na zasluženem dopustu… Da je dopustu namen sproščeno igranje in nikakor ne, gorje igralcu!, da se poistoveti s svojo vlogo!

RAZPLET

Kako lep primer je bil današnji dan in kako čudovito sva ga s Širin odigrala! Četudi je najin načrt iz ure v uro izpuhteval v zrak sva bila vedno bolj vedra in razigrana… Vpadla sva v duh dneva in z njim zaživela. Vpletla sva se v razvoj dogodkov in uživala ko sva zašla, pri kavici ko sva polnila baterijo, pri lačnem iskanju gostilne in v prežečem vzdušju labirinta srednjeveškega mesteca. Vse bolj sva se prepuščala trenutkom in vetru, ki je pihal za naju…

… da naju je pripeljal do tega čarobnega hribčka, do mlinov na veter, do vrhunskega vzdušja in do misli, ki jih mlinski veter z don Kihotom šepeta vsakemu med nami…

Vesela sva, da se nisva po donkihotovsko borila z današnjimi mlini na veter. Če bi se hotela držati najinega načrta, bi ob neugodnem vetru gotovo zapadla v trmasto jeznoritost. Ta nama ne bi le zaznamovala dne, temveč bi nama ukradla čarobne trenutke ob mlinih na veter. Ne lulaj proti vetru, ker boš imel mokre noge.

Hvala Don Kihot, pokazal si eno izmed poti, po kateri lahko hodim. Da pa je svet lahko tudi lep, sem želel spoznati sam. Zavestno se mu moram prepustiti in iz njega izluščiti zgodbo zase. Kajti pomembna je zgodba in mi smo njeni avtorji… Ali pa ne!

Kajti zgodba je tista, ki ostaja, tudi nas že davno ne bo več… Kot je ostala njegova, kot je ostala zgodba današnjega dne.

ZASTOR PADE – EPILOG

Škoda se je ponoči voziti po prelestnih ravnicah osrednje Španije. Po čarobnih trenutkih pri mlinih bi bilo vse čisto brez veze. In edina misel je prišla sama od sebe.

“Tukaj prespiva, prav?” vpraša Širin.

“Prav. Saj ni videti kakšne sobice v tej vasici, a se gotovo pojavi. Z mislimi jo ustvariva. Saj ne bo vedela zakaj se bo pojavila, midva pa bova! Tako kot bencinska črpalka in mlin na veter… in kot mlini na hribu, ki sva si jih želela!

In se je! Pa tudi svojevrsten, morda komu nor, vrtinec nove zabave naju je spremljal vse do konca… da tudi danes ni drugače.

“Saj ne ve, zakaj se je tale avto odprarkiral. Midva pa veva!”. In sredi gneče zapeljeva na izpraznjeno mesto. Nisva se več sekirala, vse se je dogajalo samo od sebe. Igrala sva v filmu in v njem uživala. Vse se je dogajalo, kot se je dogajalo…

Hvala don Kihot, hvala za zgodbo!

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se