Kot dolgoletno Oskarjevo vodnico, ki je prepotovala že kar lep kos Azije in manjši košček Evrope, me sopotniki na potovanjih vedno vprašajo, katero državo imam najraje. To je eno izmed železnih vprašanj, kot jim pravim. Pojavi se v vsaki skupini. In moj odgovor: “To je tako, kot bi mamo vprašali, katerega otroka ima najraje. Vsak ima svoj značaj, vsak svoje talente in šibke točke, a vsakega ima rada.” Sopotniki se nasmehnejo, razumevajoče prikimajo in potem vrtajo dalje: “No, pa katera je vendarle tista, ki se ti je najbolj zapisala v spomin?” Na to izstrelim glasno in jasno: “Pakistan!” In obnemijo z odprtimi usti …
“Pakistan? Pa kaj je takega v Pakistanu?” se opogumi nekdo. Ravno to – nepričakovano! Naše predstave o Pakistanu so podobne tistim o Afganistanu, pusta pokrajina peščenih barv, neki hribi in doline, med njimi pa muslimanski teroristi in zatirane ženske v “šotorih” (beri burkah). Izbor novic v medijih tudi ne pripomore k širšemu pogledu na deželo, saj je zelo ozko politično usmerjen.
Prvo presenečenje Pakistana je že narava sama. Veličastna je! In – zelena! Pakistan je stičišče najvišjih gorstev sveta. Tu si Hindukuš, Karakorum in Himalaja podajo roke. Med sedem- in osemtisočaki se vijejo globoke in ozelenele rečne soteske. Vsakodnevni pogled na kontrast večno zasneženih vršacev in zelene doline globoko pod njimi je pravi užitek! Na trekingu pod Nanga Parbat pa nejeverno fotografiramo smrekove in brezove gaje na 3500 m in cvetoče travnike na 4000 m nadmorske višine, preden prečimo enega izmed mnogih pakistanskih ledenikov. Ja, tudi svizci nam požvižgajo!
Drugo presenečenje so ljudje! Prav nič mrki in neprijazni niso. Ravno nasprotno! Kamorkoli pridemo in kjerkoli se ustavimo, že nas vabijo na čaj ali malico. Toliko gostoljubja in topline srečaš le malo kje. Pakistan ima predele, kjer prebivajo bolj ortodoksni muslimani, tam ženske res nosijo burke in sledijo svojim bradatim možem v spodobni razdalji petih metrov. Ima pa tudi precejšnja območja, kjer živijo ismailci, bolj sproščena veja islama, kjer so vse ženske odkritih obrazov ter v barvnih oblačilih in kjer je izobraževanje deklet enako pomembno kot fantov. Ena taka dolina je Hunza, pravi mali raj na Zemlji, kjer so do nedavnega živeli stoletniki. Svoja polja in vodnjake so napajali z zdravilno vodo, ki je pritekala naravnost z ledenikov, hrano so si sami pridelovali v neokrnjeni naravi in zaužili precej marelic. To je botrovalo zdravemu in dolgemu življenju. Pa je prišla slavna Karakorumska “avtocesta” in s seboj prinesla dobrote razvitega sveta … Marelice so pa še danes močno prisotne v njihovi kulinariki, res, še marelično juho z rezanci poznajo.
Tretje presenečenje pa je potovanje samo! Takoj po prihodu v Pakistan, zavijemo na tržnico, si kupimo nekaj metrov blaga po svoji izbiri in zavijemo h krojaču. Da, ženske in moški! Zašijejo nam šalvar kamiz, pakistansko oblačilo, sestavljeno iz širokih hlač (šalvar) in dolge srajce (kamiz), ženske pa dobimo še šal (dupata), s katerim si prav ženstveno prekrijemo lase. Vsak dva kompleta in smo preskrbljeni za celo potovanje! Potem se razporedimo po džipih in zaorjemo v makadamske ceste, vklesane v strma pobočja visoko nad rečnimi soteskami! To je prava adrenalinska zabava! Tako opremljeni se podamo na raziskovanje skritih dolin severnega Pakistana, med Hunze in Kalaše. In veste, kakšna nerazdružljiva popotniška druščina postanemo po dveh tednih? Pa saj ni besed, ki bi opisale ta vzdušja …
vodnica Ana Hočevar
