Dežele kontrastov
Piše: Nejc Trpin
Bolj kot gremo proti vzhodu, večje kontraste opazimo. Naj bo to v pokrajini, kulturi, ljudeh ali pa razvoju dežele. Armenija in Gruzija pri tem nista izjemi.
Prihod v prestolnici Tbilisi in Erevan lahko marsikoga razočara. Ulice so čiste, urejene, stari deli mesta so že zaprti za promet, vsepovsod rastejo kavarne in čajnice, prodajalne s spominki, restavracije in evropskost uličnega življenja. Marsikje se najdejo odprti Jazz bari z glasno glasbo, na ulicah pa se svetijo odsevi led svetil najnovejših modelov avtomobilov prestižnih znamk. Tradicionalne tržnice so pomaknjene na obrobje mesta ali pa so preplavljene z oblekami in čevlji ponarejenih znamk turškega ali kitajskega izvora. Za sadje in zelenjavo ter seveda vse ostalo na ulicah stojijo supermarketi, ki so odprti tudi do polnoči. Tudi hiše, razen spominsko zavarovanih predelov mest, se obnavljajo v stilu »jeklo in steklo«.
Bolj, kot se bližaš obrobju mest, večji kontrast nastaja. Ulice, ki so le nekaj ulic stran od glavnih, že kažejo smer razvoja. Električni kabli, nemarno zvezani po zraku, zapuščene hiše s podrtimi strehami, umazane ulice, polne potepuških psov (k sreči popolnoma nenevarnih), lokalni bari iz katerih prihaja glasno govorjenje, podprto z gruzinskim vinom, chacho in armenskim konjakom. Avtomobili, parkirani kar na pločnik, kažejo drugačen standard od tistih v centru mesta. Več je lad, volg, tudi kakšen UAZ in ZIS se najdeta vmes. Da bi avtomobili lahko uspešno prešli tehnični pregled po naših standardih, lahko le sanjamo.
Na še večji kontrast pa naletimo na podeželju. Velika, rodovitna polja, kjer raste vinska trta, lešniki, borovnice ali pa le krompir in pšenica, traktorja ne vidijo pogostokrat. Pri obdelavi se zbere družina, sosedje, včasih pa še krajani sosednjih vasi. Ves pridelek odnesejo do kajž, ki bi jim težko rekel stanovanje. Okoli hiš je pripravljena glina za zidake, senene kopice za živino ter občasno tudi živalski iztrebki, prepotrebno kurivo za dolge zime. Krave si zatočišče najdejo kar sredi ceste, so pa le tako uvidevne, da vedno zavzamejo samo polovico, da je obvoz mogoč. Težava nastane le, če se v oblačnem in deževnem vremenu skrijejo v kakšen neosvetljen predor.
Vse to odtehta prekrasna pokrajina – pokrajina mnogih kontrastov – od rodovitne dežele pod Araratom, kjer iz grozdja pridelujejo enega najboljših konjakov, suhe, vulkanske pokrajine okoli jezera Sevan, do vinorodnih gričev regije Kakheti, iz katere izhaja najboljše gruzinsko vino. Pa potem še naprej preko hribovij nižjega Kavkaza, plodnih ravnin okoli Gorija naprej proti visokemu Kavkazu, kjer kraljujejo snežne gore Kazbek, Ušba in Škara s svojimi strmimi stenami in ledeniki, tako pomembnimi za oskrbo z vodo.
Deželi pod Kavkazom bi lahko z lahkoto dodali k primerom, ki pojasnjujejo definicijo kontrasta. Včasih je za kontrast dovolj samo nekaj korakov, včasih nas kontrasti presenetijo nepričakovano, včasih pa se dogajajo tekom celotnega potovanja. Vabim vas, da tudi sami doživite te močne in barvite kontraste dežel pod Kavkazom – ker so res nekaj posebnega.
