Dežela, kjer zahaja sonce (Maroko)

Piše: sopotnica, Duška Praprotnik
Maroko, poln kontrastov tako naravnih kot barvnih in kulturnih. To smo spoznali že v prvih dneh našega potepanja po deželi, ki kar vabi. Moram priznati, da me je v marsičem presenetila, saj prej nisem poznala dežele in se tudi nisem kaj dosti o njej pozanimala. Zakaj bi se? Dosti je bilo osnovnih znanj, da je to

muslimanska država na zahodnem delu severne Afrike, da ima tako gorovje kot puščavo in to je bilo dosti za začetek. Za ostalo sem se pustila presenetiti. Res me je presenetilo, na začetku že to, ko sem ugotovila, kako zelen in rodoviten je Maroko. To pa zato, ker se vlažen zrak, ki prihaja iz Atlantika odbije od gorovja Atlas in se proti zahodu v obliki potočkov in rek zliva nazaj v dolino. Kjer je voda, je tudi rodovitnost in življenje. Nek mali delež te vlage pride čez gorovje in se na vzhodni strani pojavi v zelo malih količinah potočkov. In ker je le-teh zelo malo, hitro presahnejo in poniknejo. Nekje spet pridejo na površje, in tam nastane oaza v puščavi. Nekatere naravno, druge umetno s človeško pomočjo. Teh palmerij je bilo veliko na naši poti, predvsem na vzhodni strani Atlasa. Samo gorovje se deli na štiri dele: ob sredozemlju je Rif, iz severa proti jugu na sredini je Srednji Atlas, pred Anti-Atlasom pa je še Visoki Atlas, kjer je tudi najvišji vrh Maroka Jbel Toubkal, visok kar 4.167 m. Prav lepo ga je videti, ko ves zasnežen štrli ven iz gorovja, mi pa smo ga lahko opazovali nekje v daljavi skoraj iz puščave.
V Maroku ne ostaneš ravnodušen in sigurno pusti pečat na vsakega posameznika, na tak ali drugačen način. Začelo se je v Fezu točno v Medini, ki je središče arabske tradicije in kulture. Je najbolj arabska od arabskih držav. Za mene je bila fascinantna in je imela nekaj posebnega,

čarobnega. Res se lahko zgubiš v kilometrih uličic. Ja prav ste prebrali, kilometrih, saj ima 9.200 uličic in ko prehodiš vse, si jih naklepal okoli 30 kilometrov. Ampak samo v primeru, da se nisi izgubil in si šel skozi eno ulico samo enkrat, kar je skoraj nemogoče. Mislim, da se še domačini kdaj izgubijo in sprašujejo za pot, ker ulice niso označene in ni hišnih številk. Si predstavljate?  Kot labirint, magično…
Druga zanimivost je bila Švica. Pa ne una prava originalna, ampak Maroška Švica, na nadmorski višini 1.600 m, kamor pozimi prihajajo bogati Maročani na zimske počitnice smučat. Vse je v Alpskem stilu, vključno s cenami. Samo še vijolična Milka in Svizec ki dela čokolado sta manjkala, pa čeprav sta Avstrijska, nima veze, samo da se dogaja.
Cedrov gozd z maroškimi opicami, neokrnjena narava, pastriji s svojimi čredami ovac in vasice, nekje tam,

daleč iz civilizacije in velikih mest. Zares prijazni ljudje in še bolj otroci, ki so veseli obiskov, pa čeprav za kratek čas. Tam sem zares pozabila na čas in ugotovila, da se je že zdavnaj ustavil, ni datumov, ni budilk, ni stresov in modernih bolezni, so samo oslički, koze, ovce in čist zrak. Vse to je pustilo na meni pečat, ki se ga sploh nisem zavedala, dokler nisem prišla spet v svoj svet, kjer je vse moderno, hitro, živčno. Zaprem oči, se umirim za trenutek in spet sem tam nekje, daleč stran v umirjenosti, vsaj v spominih.
Sledi puščava, ki naj bi bila pusta in prazna, ampak ugotovim da ni tako. Je še kako živa, predvsem ko pridrvijo mimo džipi turistov, štirikolesniki, in mi, na puščavskih taxijih – enogrbih kamelah. Počasi in ponosno, saj ne uničujemo narave, ampak se puskusimo zliti z njo v vsej njeni lepoti. Prvič spim na prostem v hotelu s tisoč zvezdicami in par kapljami dežja, čuvajo nas zvesti stražarji – številne sipine puščavske mivke. Naslednji dan spet doživim nekaj novega, dvourni pohod po puščavi, kot kakšen izgubljen vojak.

Zaradi vertikalnega prepiha ne upam na moj kamelji taxi, ki sem ga poimenovala kar Miško. Saj ne da mu nisem zaupala, samo predno bi mu dopovedala da hočem dol, bi bilo žal že prepozno in nebi bilo dobro ne za njega, še manj pa za mene.
Na tem potovanju sem skoraj vsak dan doživljala nekaj novega in še ne odkritega. Ne boste verjeli, ampak naleteli smo na poplavo. Ja, in to malo ven iz puščave, kjer je reka poplavila cesto, da ni bila prevozna. Za avtobuse in džipe še nekako, medtem ko so imeli osebni avtomobili večje težave. Še sreča, da so se domačini organizirali in poklicali na pomoč traktorje, ki so jih potem vlekli cca 500 m daleč. Andrej se je spomnil, da bi lahko tudi mi poskusili prečkanje poplave in se napokali na prikolico od traktorja. In ker je v naši skupini veljal teamski duh, nam ni bilo potrebno reči dvakrat. Komaj se je traktor ustavil, že smo plezali po njem na prikolico. To pa je doživetje, super. Za ponovit.

Pozno popoldne nas je čakal izlet v neznano. Napokali smo se v tovorne kombije in po dolgi vožnji prispeli na cilj. Gorovje, kjer smo imeli drugi najvišji hrib Atlasa, visok 3.737 m Ayachi kot na dlani. Do takrat sploh nisem vedela, da se nas lahko v navaden kombi zgužva 19 oseb. Smeha in dobrega vzdušja je bilo na pretek in na koncu so nas poleg zadnjic še najbolj bolele ličnice od smeha.
Adrenalinska in zabavna, ter na trenutke dih zastajujoča je bila trodnevna vožnja z džipi bo hribovju Atlasa, kjer se asfalt konča in utrjen makedam tudi. Prične se cesta, ki to ni. Vožnja po praznih strugah rek,
brezpotjih in na novo zvoženih potkah mimo vasic, ki so spet pozabljene od vseh, nomadskih družin, ki bivajo pod šotori, pastirjev in pastiric. Sto in en sprehod, da pretegnemo noge in se naužijemo čistega zraka, ter poslikamo panoramske utrinke. Brez stalnega prebivalca hribovja – škorpijona ni šlo, ta je bil kot naročen. Tudi tega sem prvič videla v živo, kako se mi je mimo noge sprehajal, in verjetno tudi on mene ni videl. Tudi

šest urni treking se mi je zgodil prvič. Lahko rečem, da sem kar ponosna, da sem ga zdržala in to samo z eno polurno pavzo za čaj.
Vprašali boste: kaj pa hrana in kulinarični užitki? Po pravici povedano, ne vem. Vem samo to, da imajo izvrsten kruh in kefte, ter brošete (mini polpetki in ražnjiči). Kruh je bil moj stalni spremljevalec že zaradi prej omenjenega vertikalnega prepiha. Tudi tažin je dober vendar nekoliko težek za prebavo (kuskus, kuhana zelenjeva npr. korenje, krompir, olive, meso). Od pijače je zakon metin čaj, ki je za naše okuse odločno presladek, ampak se ga kar hitro navadiš.
Že dobro utrjeni od poti smo prispeli v Marakeš. Če so ostala severna mesta mirna in tradicionalna, je Marakeš pravo nasprotje tega. Živo, pisano mesto, kjer se cel dan nekaj dogaja. Na glavnem trgu Djemaa el-Fna se podnevi dogaja vse sorte. Od krotilcev kač, pripovedovalcev zgodb, šlogarc, ženic, ki kožo pobarvajo s kano, do zobarjev na prostem, raznih vaških bobnarjev itd. Zvečer po šesti uri, se trg spremeni v eno veliko

restavracijo, kjer je možno poskusiti razno hrano. Le-to pripravijo na razne načine, kar pred gosti od rib, mesa, zelenjave, polžev. Mene tokrat ni premamilo poskušanje, sem pa polže prvič poskusila že v Fezu. Bili so dobri, le malo preveč okusa po začimbah je bilo čutiti. Vsi prodajajo isto vrsto polžev (belo rjave hiške), ki jo servirajo v posodico, poleg dobiš jedilni pribor – zobotrebec, s katerim potegneš polža ven, in ga poješ. Poleg postrežejo še »kao« juho. To je voda, v kateri se kuhajo polži prežeto z začimbami, v kateri prevladuje kumina.
Na poti proti Casablanci  se ustavimo še v obmorskem mestu Essaouiri. Malem mestu znanem po ribjih specialitetah na štantih in neskončnih prodajalcih sončnih očal.
Potovanje zaključimo v Casablanci, hitrorastočem mestu, novejšega datuma. Ogled  mogočne mošeje

Hasana 2. Tretje največje mošeje na svetu, za katero so celoten denar zbrali ljudje s samoprispevki, tako
domačini kot maročani živeči v tujini. Denar so zbrali v pičlih dveh tednih od odprtja računa (cca 750 mio usd). Zgrajena je z najboljšimi materiali, po najnovejši tehniki, opremljena z najnovejšo elektronsko opremo. Pravi ponos maročanov in vredna ogleda.
Tako smo strnili naš dvanajst dnevni potep po Maroku in ga kar najbolje doživeli, vsak po svojih močeh. Meni se je »ful« dogajalo, če ne v fizičnem pa v psihičnem smislu in ogromno stvari sem videla ali pa doživela prvič. Tako se mi lep čas ni treba spraševati, kdaj sem nazadnjič kakšno stvar naredila prvič. V Maroku, sem jih kar nekaj za en lep čas.
Zdaj vem kaj pomeni stavek, da potovanje mine, spomini ostanejo in da se potovanje ne konča, ko pridem domov, ampak se takrat šele prične. Pa še res je!
 

Egipt – križarjenje po Nilu in počitnice

Vzhodnoturška pustolovščina

Zahodna Norveška in fjordi