BUDINA SOLZICA
Jutro je in počasi se odpravljam na železniško postajo. Šrilanški vlaki vedno zamujajo, tako da imam še dovolj časa… Na postajo pridem tri minute pred načrtovanim odhodom vlaka in se lepo počasi sprehodim proti okencu, kjer se kupuje karte… V tistem zaslišim trobljenje lokomotive in okrog mene zašumi… Ja, to je moj vlak. Tri minute prezgodaj! Kupim karto in skočim v prvi vagon, ki ga vidim… Kajti če Šrilanški vlaki že zamujajo, iz postaje vedno odpeljejo hitro… Ta vagon, kjer se znajdem, je tretji razred. Seveda je poln do zadnjega kotička in na klopici za tri osebe jih sedi šest in tudi več… Otroci veselo hodijo naokrog in grickajo tople arašide… Zvedavo me opazujejo, ko stojim na prehodu med dvema vagonoma in uživam v svežem zraku… Kajti Šrilanški vlaki imajo vedno na stežaj odprta vsa vrata in okna…
Januar je in novo leto je že tukaj. Tega ne občutim tako kot zmeraj do sedaj… Novo leto nima več takega pomena. Potujem na jug prelepega otoka in najboljši način je vlak. Vso pot vozi ob obali in pred nami se kot v filmu vrtijo slike… Colombo v vsej svoji gneči in jutranjem kaosu… Na drugi strani morje. Včasih vlak vozi počasi in takrat lahko od blizu vidiš, kako živijo ljudje ob železniških tirih. Nekdo kuri velik kup smeti, drugi se tušira ob počeni cevi vodovoda, tretji pere oblačila v mlaki… Neverjetno je, kako so njihova oblačila bela… Ko jih vendarle vidiš prati perilo v umazanih jezercih ali mlakah in potem sušiti na soncu na travi, strehi, ograji… Bela so kot sneg…
Vlak pelje naprej in približa se mi gospod brez noge. V rokah ima plastificirano listino, ki dokazuje, da je vojni invalid. Prosi za pomoč… A že takoj zjutraj, pomislim… Naprej pomislim na dobra dejanja in da me v bistvu tistih nekaj rupij ne stane nič… Pričara pa nasmeh na obraz in topel stisk roke, kratek klepet…Vsako dejanje šteje, pravi Buda. Na naslednji postaji gospod izstopi in po vlaku že hodi nekdo drug, ki ne vidi… Vlak se počasi prazni, ko se peljemo na jug. Vendarle pa ne želim zamenjati svojega položaja ob odprtih vratih za sedež… Prizore predmestja Šrilanškega glavnega mesta, ki ima 2 milijona prebivalcev zamenjajo hoteli in neskončne peščene plaže na eni strani… Na drugi se še vedno menjajo mesteca in vasi… Na Šri Lanki namreč ni veliko mest, dobi pa človek občutek, kot da se ves čas vozi skozi nekakšno dolgo vas…
Po manj kot treh urah vožnje se pripeljemo v Galle… Mesto z bogato zgodovino, kjer so Nizozemci zgradili trdnjavo… Vlak nadaljuje pot proti Matari. Prav tisto pot, po kateri je šel 26.12.2004 in nikoli dosegel svojega cilja… Jaz izstopim in vzamem prvi tuk tuk, ki ga vidim, se zmenim za ceno in že drviva naprej. Tuk tuk je res nekaj najboljšega… Je majhen, hiter, ekonomičen, učinkovit. Naenkrat se lahko v njem pelje od 1 do 5 oseb… Tisti z domišljijo pa jih lahko noter stlačijo še več… Nov tuk tuk stane okrog 3000 €! So povsod in so najboljše sredstvo za potovanje na krajše razdalje… Moj voznik je zgovoren in takoj se zapleteva v debato o vsem mogočem. To, da včasih pogleda nazaj in potrdi kako zadevo, medtem pa tuk tuk zavije po svoje, je pač postranskega pomena. Pove, kako mu je ime in v trenutku se spomnim nečesa. Izvlečem svojo staro zeleno beležko, ki je kdo ve kako zašla v mojo prtljago in notri najdem prav to ime skupaj s telefonsko številko. Veselje je neizmerno… Ko sem šla zadnjikrat po isti poti, je bil prav on tisti, ki me je peljal. Zdaj sva prijatelja. Takoj me povabi k sebi domov na kosilo ali večerjo…
Unawatuna… Tukaj se počutim tako domače… Pri prijateljih me že čaka soba in čaj… In seveda toplo morje… Predvsem pa veselje ob ponovnem srečanju… Kaj je lahko še lepšega… Dnevi hitro minevajo in »moja« terasa pred sobo se je spremenila v pisarno, s čudovitim pogledom na prekrasen zaliv… Zadnji večer me je eden od prijateljev povabil k sebi domov na večerjo. Za darilo smo prinesli sladoled. Hiša je izgledala prazna, a prijetna. Miza pogrnjena in se je kar šibila pod težo vseh dobrot… Stoli v sobi s televizijo so bili zaviti v polivinil in na enem od njih je sedel starejši gospod, se prijazno smehljal in nas povabil naprej. Od nekod je prišla nasmejana gospa, mama in pomignila, naj sedemo. Pogrnjeno je bilo točno za tri. Kaj ne bomo jedli vsi skupaj, se sprašujem… Ampak taka je navada. Pogostiti goste skupaj s tistim, ki jih je povabil… Ostala družina pa čaka nekje… Kmalu sem odkrila, da za tistimi zavesami, ki so se sumljivo premikale in izza njih se je slišal pritajen smeh… Za večerjo smo imeli odličen lamprais, jed iz riža in zelenjave, pripravljeno zavito v list bananovca. Zraven še solatko, nekaj curryev, papadam in sambol… Prava Šrilanška pojedina. Odlična! Za posladek smo zmazali celo posodo bivoljega jogurta, ki mu tukaj rečejo curd… Radovednost je premagala majhno prijazno bitje velikih temnih oči, ki je pokukalo izza zavese. Sledila sem ji in v majhni sobici odkrila ves preostali del družine, nekaj otrok, teto, sestrično, bratranca… Hitro smo se spoprijateljili… Dovolj je bil nasmeh in nekaj besed. Naslednji dan sem zapustila prijetno vasico ob morju in šla nazaj proti severu, kajti na poti so že bili moji novi sopotniki, s katerimi smo se odpravili odkrivat Budino solzico…
Prva dva dneva je deževalo… Kljub temu se nismo dali in bosi čofotali po lužah pred najlepšimi spomeniki Šrilanške zgodovine. Veliko jih je verskih in tam je treba izkazati spoštovanje s tem, da se sezujemo, pokrijemo ramena in kolena ter odkrijemo lase. Zato prav pride sarong, tradicionalno moško oblačilo. Gre za skupaj zašit velik kos blaga, ki se lahko nosi kot nekakšno dolgo krilo, lahko tudi krajše… Ženske ga nosijo med umivanjem v reki ali jezeru… Deževalo je tudi, ko smo jahali slone in ko nismo vedeli, ali dež pada z neba, ali prihaja od zemlje. Premočeni do kože, a nasmejani in z vedno več energije. Naslednji dan so fantje v avtobusu kupili veselo marelo. Gre za dežnik sive barve z lesenim ročajem. V trenutku, ko sem jo vzela s sabo za vzpon na levjo skalo Sigiriyo, je prenehalo deževati. Vesela marela je ostala na sedežu vso našo pot. Deževalo ni več vse do konca naše poti. Naključij verjetno res ni. Vesela marela pa je odgovorna tudi za kar nekaj smeha na našem avtobusu…
Na kaj pomisli človek, ko sliši ime Šri Lanka?
Sloni… Slone smo jahali, jih hranili… Dolg slonji rilec je raziskoval notranjost našega avtobusa skozi voznikovo okno, ko smo to veliko žival srečali prav sredi ceste… Obiskali smo slonjo sirotišnico in uživali ob pogledu na majhne slončke, ki se ravsajo z rilci in njihove mame, ki nadzorujejo situacijo… Na koncu smo jih srečali še v naravnem okolju, v narodnem parku Yala…
Čaj… Dežela čaja je na Šri Lanki višavje. Višje, ko je čaj gojen, za boljšega velja… Vse tiste preproge čajevih nasadov so nas spremljale in med njimi tu in tam kakšen slikovit slap… Kaj je lahko lepšega, če hkrati človek uživa ob skodelici pravkar skuhanega najboljšega cejlonskega čaja in sveže pečeni čokoladni tortici? Smisel življenja… Še posebej zato, ker smo dan poprej splezali na Adamov vrh! Všeč so nam tudi obiralke čaja… Tako lepe zgledajo med lepo postriženimi čajnimi grmički. Vse so izključno ženske. Tamilske ženske. Kajti ko so Angleži prinesli čaj na tedanji Ceylon, so domačini odklonili, da bi delali na čajnih plantažah… Zato so prišli Tamilci… Čaju na Šri Lanki rečejo tudi zeleno zlato. Visoko gojeni cejlonski čaj se uvršča na drugo mesto po kvaliteti in aromi na svetu, takoj za indijskim darjeelingom. Čaj je tudi odgovoren za posek velikega dela džungle v Šrilanškem višavju. Še okrog leta 1900 je bilo 70% otoka poraslega z gozdom. Danes je poraslega z gozdom približno 20% otoka…
Tamilski tigri… Državljanska vojna, ki še vedno traja… In naj bi bila končana v nekaj mesecih… Ki je prizadela ljudi na vse mogoče načine… Zelo globoko zakoreninjen spor, ki bo le težko rešen… A vlada napreduje. In vsakič, ko zavzamejo novo mesto, ki ga branijo tigri, se zasliši pokanje raket in nastopi vsesplošno veselje. Ampak tigrov ne smemo enačiti s Tamilci… Tamilcev danes živi na Šri Lanki približno 4 milijone. In zelo dobro shajajo tudi s Sinhalci, večinsko etnično skupino… Najlepše je, ko vidiš tempelj, v katerem je en del posvečen Budi, drug del pa Ganešu ali kakemu drugemu od hindujskih bogov… Seveda je v isti vasici še majhna mošeja in krščanska kapelica…
Buda… V mnogih oblikah, velikostih… Ali samo odtis stopala. Kajti sam Buda ni želel, da bi ga upodabljali… Zato so se pojavili odtisi stopal… Dagobe… Vsekakor se povsod čuti vpliv prevladujoče vere na otoku, budizma… Prijaznost domačinov, dober odnos do vsega živega… Buda je učil, da je najbolje hoditi po srednji poti. Buda ni bog. Je samo prebujeni, človek ki je pokazal pot. In prišel bo tudi novi Buda, takrat ko ga bo človeštvo potrebovalo. Šrilančani sledijo theravada budizmu in mu pravijo tudi originalni budizem. Gre za to, da se mora posameznik natančno držati Budine poti. Le tako bo lahko dosegel vrh… »bodi sam svoja luč«, je rekel Buda. Verjamejo, da le menih lahko preide v nirvano. Zato cela skupnost podpira menihe, da jih ima čim več možnost napredovati… Za najlepše Budine kipe veljajo kipi Gal Vihare v Polonnaruwi. Tam se čuti neka posebna energija in vsakič, ko s sopotniki občudujemo neverjetno umetniško delo, se razvije debata o življenju, o smislu… Budino učenje nam da misliti…
Pot domov je bila dolga… Kar nekako težko se je bilo posloviti od Budine solzice in prijaznih nasmehov. Od riža s curryem in ingverjevega piva, odd luknjaste ovinkaste ceste s prekrasnimi razgledi… Od živo zelenih palm in pisanih rož, pa najboljših začimb in ajurvedskih masaž… Zabavno je bilo v Ammanu nakupovati jordanske vize… In piti vroč čaj po ogledih v mrazu… Kar naenkrat kratki rokavi niso bili dovolj… Ko smo prispeli v Carigrad, je deževalo. In čeprav vesele marele ni bilo z nami, se je razjasnilo v trenutku, ko smo stopili ven iz letališke stavbe…
Drži, da so sopotniki največje potovalno bogastvo in brez njih bi bilo vse drugače… Hvala vsem za ves tisti smeh in večno energijo in pripravljenost na vse tudi takrat, ko smo bili utrujeni do konca… Bilo je fantastično!!
Ajda
