Biseri indijskega oceana – Maldivi
Piše: Matjaž Rajh
Ko mi je Oskar predlagal, da bi lahko odvodil kakšne počitnice na Maldivih, me je zabolela glava. Bil sem mnenja, da to pa gotovo ni zame, čeprav me je mikalo, da bi enkrat uzrl lepote te razpršene otoške državice. Niti približno si nisem mislil, da nas čaka tako prijetno potovanje. Od Maldivov nisem imel posebnih pričakovanj, saj sem deželo dojemal kot luksuzno destinacijo za super bogate, ki si za krajši čas rezervirajo svoj mali raj na nekem mini otočku sredi Indijskega oceana, koder se pustijo streči spredaj in zadaj na račun svojega bogastva. Daleč stran od vse norije, razpršeni sredi morja po številnih otočkih, ki nudijo vse živo, med tem ko preprosti uslužbenci delajo zanje, jih strežejo in se ponižno priklanjajo. Tudi to drži, na kratko sem to tudi sam izkusil. Vendar pa to ni edina resnica. Res, da se je turizem na Maldivih začel v smislu luksuznih počitnic na morju in da so na tem potem delali vrsto let, a prišel je trenutek, ko se je tudi med preprostimi ljudmi začela prebujati želja po stiku s tujci, dodatnem zaslužku in počasni spremembi v modernejše življenje.
Skratka, že prvi obisk me je prepričal. Noro lepo je bilo videti otoke že ob pristajanju letala. Kot čudoviti obeski različnih oblik, v vseh možnih odtenkih plave in zelene se v obliki verižice raztezajo od S proti J. Iz mene je prišel zgolj: »Uuuaaaaauu!« In že sem besno iskal fotoaparat, da ovekovečim te lepote. Ko smo pobrali prtljago, smo se hitro preoblekli v nekaj lažjega in krenili proti pristanu, koder sta nas že čakala dva hitra čolna in nas zapeljala do našega otoka. Peljali smo se mimo glavnega dela prestolnice, ki me je z višjimi in mnogimi modernejšimi zgradbami spomnila na Malezijo v pomanjšanem merilu.
Nameščeni smo na malem otočku z imenom Guraidoo, ki leži nekih 30-45min vožnje s čolnom v smeri juga z letališča v prestolnici Male. Tam nas je pričakal Zizu, naš lokalni predstavnik in hkrati vodja izletov ter nas pospremil do naše namestitve. Kako prijetni ljudje skrbijo za ta mali hotel – prijazni, malce sramežljivi in sila nevsiljivi. Po pijači dobrodošlice (slastni naraven sok) smo se pogovorili in preverili sobe. Po krajšem oddihu smo krenili z Zizujem na orientacijski sprehod po otoku, ki meri zgolj circa 700x500m. Ljudi ni bilo videti veliko. Po večini se ljudje skozi dan, ko je precej vroče, držijo doma ali delajo v trgovinicah in pa na kakih barkah, tako ribiških, turističnih, kot drugih. Fino je, saj otok ne premore mnogo turistov, domačini pa se družijo s teboj zgolj v kolikor navežeš z njimi stik – sicer te pustijo pri miru. Proti poznem popoldnevu začno prihajati na ulice in na obalnem pasu posedajo v malih kafičih in kavarnah, koder se igra šah in se izmenjujejo dnevne novice. Moški ponavadi zase, ženske z malimi otroci pa po svoje, razen ko gre ven cela družina. Vsake toliko se pojavi mala trgovinica, kavarna, tu in tam kaka restavracija.
Na otoku je osnovna in srednja šola, zdravstvena ustanova, obrat za razsoljevanje morja, dve mošeji, nogometno igrišče in eno za odbojko na pesku ter manjše smetišče. Otok se skorajda dotika sosednjega, na katerem je letovišče in nobenega lokalnega prebivalstva razen zaposlenih. Tako ponavadi na Maldivih je. Večina letovišč je na svojem lastnem otoku (en otok, eno letovišče), na nekaterih otokih so zgolj domačini, na nekaterih pa ti in nekaj turistov, ki potujejo v srednjem ali nižjem stilu. Slednji imajo torej priložnost, da malo bolje spoznajo življenje te države, saj so neprestano v stiku z domačini, ki so sila prijazni in po večini nič kaj muslimansko ortodoksni (razen kar se tiče zakrivanja žensk in deklet – te so vedno pokritih las). Verjetno je ta sproščenost povezana s starim življenjem in zgodnejšimi verovanji pred prihodom islama. Današnja vera našega potnika omejuje namreč le z načinom oblačenja v javnosti in odsotnosti svinjine ter alkohola na krajih koder živijo tudi sami. A za vse so poiskali rešitev in če se komur zahoče spiti kaj alkoholnega (kajti na otoku lahko dobite zgolj brezalkoholne koktaile) obstaja tudi možnost, da se pokliče plavajoči bar, ki zainteresirane odpelje malo stran od obale in se zasidra v plitvini.
Za kopanje kot smo ga vajeni v našega tipa kopalkah pa so naredili tako imenovano ‘bikini’ plažo, ki je zastrta z zelenimi mrežami. Na otoku se najde celo kafič z kavo iz Slovenije, Bar2000, ki jo možak uvaža na Maldive. Kdo bi si mislil, da je svet res tako majhen. Skratka, na otočku so še male turistične trgovinice in take z živili ter sadjem, kak center za potapljanje, par restavracij, en bankomat in to je bolj kot ne to. Malo, a povsem dovolj. Mi namreč večino dni tako ali tako izkoristimo za razne morske izlete, morda enkrat obiščemo pravo letovišče in kadar je interes, na dan odhoda malce raziščemo še prestolnico Male. Ostalo je čas za počitek, užitek, druženje, kako predavanje in igranje iger. Tu je poleg nogometa in odbojke popularen prstni biljard, imenovan Carrom, ki se ga igra z žetoni – vas naučim, ko pridete z menoj. Hrana je domača in sveže pripravljena, jedi pa so prirejene za naše brbončice (čisto rahlo pekoča in lahka).
Morje, otočki, samotne sipine so tako lepi, da jih z besedami ni mogoče opisati. Boste videli sami.
Torej, vesel sem, da med številnimi drugimi destinacijami vodim tudi Maldive in veselim se že naslednjega obiska. Zavedati se je namreč treba, da do konca tega stoletja teh otokov najverjetneje zaradi dvigovanja vodostaja morja ne bo več, saj bodo pristali pod vodo. Zdaj je torej idealni čas za obisk. Srečo imamo, da živimo v teh časih, ko si lahko privoščimo rajske Maldive za ne prevelik denar.
Na koncu se je seveda izkazalo, da me glava ni bolela, dušica in telo pa sta si odpočila. Hvala Oskar!
