22. apr, 2020   Nekategorizirano  

 

Azori

Piše vodnik: Maj Bešlin

Potujem že od srednje šole, pravzaprav so že od nekdaj vsi prihranki šli za potovanja. Na poti pa sem vedno poskušal najti delo, da bi ostal še dlje, da bi še globlje spoznal deželo. Zakaj? Zato. Na poti sem vedno našel sebe, spoznanja in srečanja z drugačnimi ljudmi so me zgradila. In predvsem zato, ker sem zaradi potovanj postal takšen človek, kot sem.

Azori – so vas že premamili in ste jih obiskali, ali vas še čakajo? Meni so bili od prvega trenutka všeč. Pa ne le narava, ta je res osupljiva. Deset otokov sredi Atlantika, ki jih je pred davnimi časi izbruhala zemlja. Zaradi prave lege so vsi celo leto zeleni, topli zalivski tok ohranja milo klimo. Moje navdušenje izvira iz energije, ki jo oddajajo otoki in ljudje. Kje na svetu še doživiš, da ko prideš s skupino v kavarno, te natakar zgroženo pogleda, postreže pet kav in se umakne na cigaret ali pa na svež zrak. Vrne se, ko se mu zahoče in postreže še ostale. Malo pojamra čez turiste, potem pa se lahko zapletete v pogovor, nič slabe volje, samo dela v svojem ritmu. Takšne posebne ljudi je treba ceniti: ni vsaka stvar samoumevna. Da niso ’oni’ tam zaradi nas, temveč se jim mi prilagodimo. Sprejemamo drugačnost. Za hec se lahko pri tem opazujemo in se iz svojih reakcij še kaj naučimo o sebi.

20180721 131447 1024x576 - Azori

Na našem potovanju običajno priletimo na otok Faial, ki je eden izmed manjših, nad čigar prestolnico Horto se dviga vulkanska caldeira. Res je neverjetna – a treba je imeti srečo in jo ujeti takrat, ko je lepo vreme. Treba si je predvsem želeti. Zadnjič smo zaradi zamude letala ostali cel dan v Lizboni in naslednji dan preko Sao Miguela prispeli na Faial. Sposodili smo si vozila, ura je bila že pet popoldne, a dan sončen. Nič, odločitev je padla, povzpeli smo se na vrh. Obkrožili smo (dve uri hoje) caldeiro s sončnim zahodom in s pogledom na najvišji vrh Portugalske, vulkan Pico, ki se dviga na sosednjem otoku. Še na večerjo, zasluženo pivce in dan je bil zmagovalni.

Ničkolikokrat smo že strmeli v meglo, dežne kapljice so nas božale. Tako smo se odpravili na pohod v dežju, ne okoli vulkanske caldeire, temveč z njenega vrha in čez cel otok do ’nove zemlje’, nastale z vulkanskimi izbruhi v petdesetih letih. Magično. Pravljično. Koga briga, če si malo moker, ko imaš tako naravo in družbo okoli sebe. Potem pa zaslužen kozarec vina ali piva – ker je dober, domač in poceni …

Na otok Pico gremo kar s trajektom, prijetna vožnja, kratka. Domačini imajo celo vsakoletno tekmo veslanja med otokoma, le osem kilometrov je razlike, a tok je močen. Najdejo se tudi posebneži, ki ga  preplavajo. No, če to primerjamo z bikoborbami, ko skačejo čez bike na otoku Terceira … Vsak išče in najde svoje doživetje.

Pico, 2351m visok vulkan! Če ste dovolj pogumni, se nanj lahko povzpnete – ob lepem vremenu mala malica. A kaj ko je vreme nepredvidljivo. Zjutraj sonce, čez dan obvezna kapica oblakov na vrhu, vmes mogoče dež …  No, le voljo in dobro energijo je treba imeti! Lahko tudi vodnika, pa se sliši še kakšna zgodba več o otokih: katera soseda ima novega ljubimca, kdo ima novo frizuro, kdo se je priselil in kdo odpira novo restavracijo. Z vrha je pogled res veličasten! V daljavi se kdaj vidi tudi kakšen kit.

20190924 115853 rotated e1587539981267 826x1024 - Azori

Saj res, kiti in delfini! Odlična lokacija sredi Atlantika, okoli otokov strmo spuščajoče se morje – celoletna priložnost za opazovanje kitov. Res jih je veliko. Nekateri so okoli otokov celo leto, drugi pridejo sezonsko. Kdo ve, morda so kot mi – lovijo hrano, ki jih pripelje do nekega kraja, ki ga začnejo raziskovati. Raziskujejo, dokler jih življenje ali pa radovednost ne premakne naprej.

Ogledamo si še Sao Jorge, redkeje poseljen otok, kjer imajo super pohodniške poti in odličen sir. Pa fenomenalne mini restavracije. Hrana je preprosta, sveža, okusna, morska ali zemeljska. Pohodi so res nekaj fantastičnega, Sao Jorge je prepleten s hortenzijami. Modre barve. Sadijo jih okoli cest in poti. Same se razrastejo naokoli in obarvajo cel otok v modro.

Sao Miguel je naš zadnji otok. Največji, lepe pohodniške poti ima in veliko znamenitosti. Ima pa tudi lavine bazene. Že na začetku potovanja se zmenimo, da bomo tudi plavali, seveda kdor želi. Če smo že na morju in je voda prijetna za plavanje … No, na Azorih je težko najti dalmatinsko plažo. Zato pa so lavini bazeni tako posebni. Na vseh otokih so, nekateri bolj skriti kot drugi. V osnovi gre za naravne bazene (ali pa le dele obale), ki so zaščiteni pred vplivi morja, pred valovi in tokom. Včasih so celo zaokroženi, voda priteka noter z valovi, te zalije, ti si pa na varnem znotraj ’bazena’. Super je, da lahko z našimi vozili pridemo kamorkoli in tako se do lavinih bazenov zapeljemo kjerkoli in kadarkoli se le da.

20180726 092145 Burst01 1024x576 - Azori

Kopanje je trenutek, ko vsi postanemo spet otroci. To je eden od prijetnih občutkov, ko vidiš na obrazu sopotnika tisto prvinsko navdušenje, smeh, ko očke žarijo. Ko nas vse zaliva voda, plavamo proti toku in smeh odmeva naokoli. Zato je to naša vsakodnevna terapija – najboljša stvar za pohodniško razbolele noge. Zraven pa najdemo kakšen barček ali kiosk, od koder ob sončnem zahodu zremo na morje.

Azori so res potovanje za dušo, da se napije življenja, se odpočije od norosti in hitrosti vsakdana in v sopotnikih najde družbo, ki je še ne pozna in jo zato s svojimi misli, pogledi in zgledom lahko premakne naprej.

Uživam v potovanju in v vodenju. Mislim, da kdor je z mano potoval, mi je lahko to razbral z obraza ali pa preprosto začutil. Odkrivanje različnosti kultur, hrane, načinov življenja, obnašanja. Spoznavanje lastne majhnosti spričo velikosti sveta, a hkrati spoznanje, da smo si vsi podobni, ne glede na izgled hiše, v kateri bivamo, jezik, ki ga govorimo ali načina, kako pozdravimo prijatelje. Vodenje pa je še nekaj več. Je darilo, da lahko podarim najlepše dneve sopotnikom, da predstavim deželo na način, ki je meni blizu. In da živim to, kar me osmišlja. 

Dolgo časa sem potoval sam, odkrival svet in sebe. Potem sem začel potovati v družbi. In potem je prišla ideja o vodenju drugih. Pa je prišla Oskarjeva vodniška šola (zgodba zase) in prvo vodniško potovanje (tudi zgodba zase). In kasneje so tekom potovanj prišla spoznanja o poprej nesmiselnih idejah – skupinsko ustvarjanje zgodbe, ustvarjanje potovalnega filma s skupino in kako lahko mi kot vodniki dejansko ustvarimo noro zgodbo, lahko pa jo totalno porušimo. Spoznanje, kako polnega potovanja ni brez vodnika in brez povezane skupine.

Vsako potovanje je nekaj edinstvenega, je priložnost, da si naberemo kamenčke izkustev, ki nam bodo razodela skrivnosti vsakodnevnega življenja.

20190924 194641 1024x576 - Azori