Azori

Piše: sopotnica: Cilka Vogrin

Že nekaj časa sem doma in rajski otoki Azori so še vedno z menoj. Ne moreš verjeti, da se lahko dogaja pravljica na sredi razburkanega Atlantika.

Ne vem, kateri otok od štirih obiskanih je lepši. Vsak je poseben. Samo ogled mest ni dovolj. Moraš v bujno naravo, se podati na krajše, daljše trekinge. Le tako doživiš vso lepoto Azorov, čeprav je bilo slišati med potniki, če bi vedeli, da je toliko hoje, se ne bi prijavili. Ampak, tudi ti so trekinge zmogli, saj je tempo bil naravnan na vse udeležence in tudi vzponi niso bili predolgi in zahtevni.

Prav zanimivo je bilo, da je vsakdo izmed nas dobil ime rože ali drevesa, ki rastejo na obiskanih otokih. Klicali smo se po azorskih imenih, bilo je kar zabavno. Vsakdo je tudi našel svoje drevo ali cvet, po katerih je bil poimenovan in se z njim ovekovečil.

Mene bodo otoki spominjali po številnih jezerih, nastalih v kraterjih vulkanov, na bujno rastje, številne ograje iz hortenzij in pobarvane hribe od njih. Pogledi na vse strani so bili neponovljivi, ali si pogledal na bujno zeleno rastje s cvetjem ali na butajoče valove v številne klife, ki so nastali od potresov ali močnih valov Atlantika.

Še najbolj drugačen je bil otok Piko s črno lavo povsod, na kateri rastejo številne rastline, največ pa je trte, uporabljajo pa jo tudi za gradnjo domov in številne druge namene. Hiše grajene iz lave niso enolične, njih krasijo barvna vrata, okna, ene so tudi pobarvane v šahovnico. Prav barvno pestre hiške srečate tam. Posebnost tega otoka je najvišji vrh PIKO, visok 2351 m in je tudi najvišji vrh Portugalske.

Nikoli pozabljen ne bo otok George, predvsem pa treking med samimi hortenzijami navzdol, s prelepimi razgledi na druge zelene vrhove obarvane prav tako z modrimi hortenzijami. Treking je trajal več kot štiri ure in bil je pika na i. Tega drugače ne moreš doživeti, pač pa le peš.

In zadnji otok je bil Faial. Raziskali smo ga z vseh smeri in se podali na njegov najvišji vrh ter ves čas zrli na največji krater premera 2 km, ki ga je povzročil vulkan. Seveda brez hortenzij ni šlo, le da so se jim pridružile miniaturne oranžne gladiole. Nepopisno lepo. Tudi razmetane skale in novo nastale zemeljske tvorbe in nekoč delujoči svetilnik smo pogledali in spoznali moč, uničujočega vulkana.

Ljubitelji narave, trekingov, odlične ribje kulinarike smo tokrat prišli na svoj račun. In, če bodo do naslednjič vključeni še drugi otoki, se bomo tja še vrnili. Pa tudi po mir, ki tam še obstaja, ker množičnega turizma zaenkrat še ni bilo opaziti.

Hvala tudi vodniku Senadu, ki je v prvi vrsti človek in potem vodnik-raziskovalec, ki zna vsakega animirati in ga pripraviti na doživetja, ki na koncu preplavijo potovanje. Doživetja pa so itak tista, da potovanja ne gredo v pozabo.