ANGKOR WAT
Piše: Kaja Grča
Pravkar sem se vrnila s čudovitega potovanja Indokina Ekspres: Vietnam, Kambodža in Tajska. Veselila sem se celotnega potovanja po deželah daljnega Vzhoda, a najbolj od vsega sem pričakovala Angkor Wat. Odkar sem ga prvič zagledala, je pustil v meni močan pečat. Ne pravijo kar tako, da je največji religiozni spomenik na svetu.
Končno je napočil dan, ko si ogledamo Angkor, katerega del je tudi Angkor Wat. Vstanemo na vse zgodaj zjutraj, da ujamemo sončni vzhod nad templjem. Vstati zgodaj zjutraj pomeni vstati tam malo pred peto uro. Nisem jutranji tip, tako da zgodnjega vstajanja običajno ne sprejmem z odobravanjem, ampak tokrat je bilo drugače. Na hitro se oblečem, zagrabim nahrbtnik in že smo na avtobusu. Priznam, kar malo sem živčna. Zunaj je še trdna tema, v misli pa se mi prikradejo dvomi, če ni moje navdušenje mogoče pretirano. Angkor Wat sem navsezadnje zadnjič videla nekaj let nazaj in mogoče v resnici sploh ni tako zelo veličasten, kakor se ga spominjam. Zdaj je kar je, dvome na hitro odrinem na stran.
Kmalu že sedim na obzidju ob kanalu, na drugi strani zagledam obzidje, ki se razprostira okoli Angkor Wata. Tema je še. Opazim, da je precej manj jutranjih opazovalcev, kot sem navajena. Ne čakam dolgo, ko v daljavi zagledam tri stolpe, ki se kot sence v obliki lotosovega cveta dvigajo v nebo. V tem trenutku vem, da je prav tak, kot se ga spominjam, veličasten in mogočen. Preplavi me občutek sreče. Ne vem zakaj, zgolj vesela sem, da sem tam kjer sem in izjemno hvaležna, da imam možnost ponovno videti to čudo. Resnično mislim čudo. Angkor Wat sicer ni na seznamu svetovnih čudes modernega sveta, bi pa zagotovo moral biti.
Sonce je že nekoliko višje in sedaj opazujem sence stolpov na ozadju v barvah sončnega vzhoda. Zdi se tako daleč in majhen, a kljub temu izžareva nekaj mističnega. Čas je, da si ga ogledamo od bližje. Prečkamo kanal in se skozi vhod, ki je bil nekoč namenjen zgolj vladarjem, odpravimo v notranjost. Še vedno je oddaljen, a končno ga vidim v celoti. Ne morem verjeti, da so ga zgradili v zgolj 37-ih letih.
Počasi se premikamo proti vhodu, na desni in levi strani zagledam stavbi, ki sta bili nekoč knjižnica in bazena, v katerem so se obiskovalci očistili, preden so vstopili v sveti prostor. Celoten kompleks in tempelj dajeta občutek izjemnosti, vendar pa so pravi zaklad reliefi, ki krasijo zidove. Ti šepetajo zgodbe iz hindujske mitologije in nas popeljejo v magični svet Ramayane ter Mahabharate, velikih indijskih epov. Vedno znova me navdušijo natančno izrezljane podobe bogov, demonov ter drugih mističnih bitij, ki se bohotijo po stenah in stebrih celotnega templja. Na vsakem vogalu je moč opaziti Apsare, plesalke, katerih ples je bil nekoč namenjen bogovom, danes pa so pomemben del kamboške tradicije.
Vstopimo v tempelj, ki je bil izvirno posvečen hindujskemu bogu Višnu, danes pa velja za budistični tempelj. Počasi se vzpenjamo in pridemo na drugi nivo. Sedaj nas čaka zgolj še vzpon v nebesa. Nebesa, ja. Tretji nivo, tam zgoraj v stolpih naj bi predstavljal prav to k čemur stremijo v toliko religijah. Nekoč je imel dostop do tega nivoja zgolj vladar, danes pa se tja lahko povzpnemo tudi navadni smrtniki. Ozrem se navzgor in na hitro ošinem strme stopnice, ki jih moram premagati. Ni kaj, pot do nebes zagotovo ni lahka. Na hitro še pogledam ali je kaj vrste. Ko sem bila prvič tukaj, sem namreč za vzpon čakala skoraj eno uro. Nič. Ozrem se naokoli in zaznam, da je precej manj ljudi, kot sem navajena. Pomislim, kako je pravi čas za obisk Angkor Wata prav zdaj, ko se turizem v JV Aziji počasi prebuja.
Ponovno pogledam navzgor in se začnem vzpenjati. V sebi začutim mešanico veselja in pričakovanja. Premagam še zadnjo stopnico in že sem na vrhu. Kakšen razgled! Ruševine skrivnostnega kompleksa, vse okoli pa jungelsko zeleno. Globoko vdihnem in poskušam zajeti celotno sliko. Nadaljujem svoj krog po nebesih; opazim menihe pred kipcem Bude in nekaj turistov, ki poskušajo zajeti to veličino v objektiv fotoaparata. Ozrem se proti najvišjemu stolpu in občudujem Apsare, ki ga krasijo. Odtrgam pogled od umetnine in se sprehodim do začetne točke. Sedaj me čaka samo še spust iz nebes.
Vrnem se nazaj na drugi nivo in pogled mi ponovno uide navzgor. Zelo lepo je v nebesih, ampak mi smo pokonci že od ranega jutra in zaslužimo si jutranjo kavo. Zberem skupino in odpravimo se proti izhodu. Čeprav bi lahko cel dan preživela v Angkor Watu, nas čaka še nekaj drugih templjev, ki so prav tako vredni ogleda. Smo že pri obzidju, še zadnjič se obrnem nazaj in si poskušam vtisniti sliko v spomin. Res je veličasten!!! Sama pri sebi se nasmehnem in upam, da pridem še kdaj.
