Andaluzija – V ritmu flamenka z morjem
Piše: Jure Fortuna
Andaluzija – V ritmu flamenka z morjem
Andaluzija, od kod lepote tvoje? S tem imam v mislih tako ljudi, kot izjemno raznoliko naravo, dobro hrano (in kavo!) ter flamenko. Tukaj ne gre pozabiti izjemne skupine sopotnikov, s katerimi sem delil našo osem dni dolgo zgodbo.
Kdo bi si želel kaj lepšega kot pot v tople kraje, ko se pri nas doma vreme obrača proti zimskim mesecem. No, saj je tudi na nas kdaj padlo nekaj dežja in nam malo razmršilo frizure, ampak to je del potovanja. Pri Oskarju pravimo, da »Vreme bo!«. In to še kako drži. Je pa res, da smo povsod, kamor smo šli, s seboj prinesli sonce z dobro voljo, razigranostjo in veliko motivacije.
O tej najjužnejši španski regiji je bilo že veliko napisanega, pa vendar se vedno najde kaj novega ali pa kaj starega z nove perspektive. Mene v tem članku zanima predvsem doživljanje flamenka.
Večkrat sem že obiskal nastop v Granadi pod hribom Sacromonte. Tam so v skalo vkopana stanovanja in prostori, kjer nam Gitanos (cigani) zaplešejo, zapojejo in prikažejo to znamenito glasbo in tega vsekakor ne gre zamuditi! Vzdušje mora biti intimno. Tukaj glasba in ples šele zares prideta do izraza, ker se izvajalci in obiskovalci povežemo na bolj osebnem nivoju, kot pa da bi jih gledali iz nekje daleč pod odrom. Flamenko izraža in izvablja čustva. Občutke veselja, občutke žalosti, ljubezen – in vse vmes. To je izjemno koristno za telo in duha, saj se po koncu predstave človek počuti, kot da bi mu teža vsakdanjih skrbi odpadla z ramen.
Plesalci plešejo s strastjo. Z žarom v očeh, ki se ga ne da naučiti. Ples čutijo v vsakem kotičku svojega telesa, plešejo kot … da bi to bil njihov zadnji ples v življenju. S posebej prirejenimi čevlji (ojačani na peti in prstih) ustvarjajo kompleksne ritmične vzorce na podlagi glasbe. Včasih malo bolj počaaassssi in tiho … spet naslednji trenutek z močjo in plemenitimi udarci po lesenem podu! Tako v gibanju svojih teles brez besed izražajo svoja čustva. Ženske v prečudovitih oblekah z živobarvnimi krili. Z rožami v laseh. Moški vsi v črnih srajcah in črnih hlačah. Z gostimi črnimi lasmi in globoko črnimi očmi …V majhen prostoru postaja vedno bolj vroče. Glasba in ples so naša telesa popolnoma napolnila z občutki, ki se jih ne da opisati. Osupli opazujemo talent in spretnost, ki nam jo ponujajo nastopajoči. Skoraj ne verjamemo, da so plesalci lahko tako hitri, da se njihovih udarcev s čevlji na sekundo niti ne da prešteti. Vse nas mika, da bi skočili s svojih sedišč, si nadeli rožo v lase in še sami zaplesali. Pa kakorkoli smešno bi izpadlo. Vse zavore izginjajo.
Kitarist je izjemen, sproti si izmišljuje akorde, pevec izliva dušo pred nas. Poje o veselju, o mladosti, ljubezni. Poje o domotožju, o samoti …
Potrebna so leta vaje in pogum! Ne le za obvladovanje tehnike, ampak predvsem za interpretacije skladb, ki jih mojstrsko izvajajo prisotni glasbeniki, kajti ni vsak sposoben svojih čustev odpreti množicam. To osvobaja, krepi in razveseljuje dušo.
Vsakič je drugače, nikoli dve predstavi nista izvedeni enako. Tako je tudi prav. Veliko je improvizacije, tako kot v življenju. Dve situaciji si nista enaki. Dve izkušnji si nista enaki. Vsak trenutek mora biti poln doživetja in nekaj veljati! Vsak trenutek je potrebno izkoristiti kar se da in z vso energijo, ki jo premoremo.
In potem je kar naenkrat konec … Bučen aplavz, izpraznemo vsak svoj kozarec sangrije ali piva. Počasi se premaknemo proti izhodu. Malo kar v transu. Nihče še ni čisto prepričan, kaj nas je zadelo, vendar vsi vemo, da smo bili priča nečemu, kar je neponovljivo.
