Indokina skozi moje oči

Piše: vodnik Gvido Pevec 

Ne vem zakaj ravno Indokina, a občutek imam, da sva si bila usojena že od vsega začetka. Ko sem pred mnogimi leti na začetku mojega odkrivanja drugih svetov prvič rahlo potrkal na njena vrata, sem vedel, da se bom v ta del sveta vedno znova vračal. Je to zaradi prijaznih ljudi, ki te nasmejanih obrazov sprejmejo medse ali mogoče, zaradi cele množice templjev in sploh budističnega načina življenja v katerem ni prostora za nobeno agresijo? Prav gotovo me vleče toplo podnebje, odlična hrana in dejstvo, da kjerkoli že si v Indokini, toplo morje je vedno nekje blizu.

In ja, cene, ki so za naš žep izredno prijazne! V deželah Indokine,  evro še bolje pa ameriški dolar, še vedno imata svojo težo. Ko k temu dodaš še mogočne ostanke zgodovine, kot je npr. mogočni kompleks templjev Angkor wat in krasno naravo je to že zmagovalna kombinacija.

Ja, in prav gotovo igra veliko vlogo občutek varnosti, saj v vseh letih nisem imel ene same slabe izkušnje pri potepanju v tem delu sveta.

Februarja sem po premoru ponovno preživel mesec in pol v Vietnamu, Laosu in Kambodži. Lahko sem opazoval,  kako hitro se tudi ta del sveta spreminja. Leta vojnih grozot so že davno mimo, rane se počasi celijo in vse tri dežele, ki tvorijo samo osrčje Indokine  se spreminjajo z naglimi koraki.

Vietnam, Laos in Kambodža veljajo danes za uspešne dežele v razvoju, mali tigrčki, ki pa jim zobje hitro rastejo in znajo kaj kmalu odgrizniti svoj del gospodarske pogače. V turizmu se to že pošteno dogaja, posebej v Vietnamu in Kambodži, a tudi Laos se počasi prebuja iz dolgega spanja. Ja, ljudje so za naše razmere še vedno precej revni, skromno žive, se pa znajo veseliti življenja in z optimizmom zrejo v prihodnost. Zanimivo ugotavljam, da v deželah, kjer imajo ljudje najmanj materialnega, kjer revščina najbolj pritiska in kjer je negotovost največja, imajo ljudje na obrazih največje nasmeške. In zadnji kos česarkoli pač že imajo bodo podelili s teboj. Svojevrstni paradoks sveta več ko imaš,  bolj si prestrašen. Strah pred morebitno izgubo je velik. Kakorkoli v  teh deželah boste povsod sprejeti z nasmehom, velikokrat povsem iskrenim, v krajih kjer je množičen turizem že globoko zasidran, pa imajo tudi drugačno računico, a to ni konec koncev nič slabega.

Sredi februarja sem prispel v prestolnico vietnamskega juga – Saigon. Mesto se uradno vse od leta 1975 imenuje Ho Chi Minh, po očetu naroda, a staro ime Saigon je še dodobra v uporabi. Ko sem stopil na ulico v centru mesta in me je objel topel tropski večer sem vedel, da sem po dolgem času prišel domov. Tudi Saigon se spreminja, ostaja gospodarski center dežele, nove stolpnice rastejo proti nebu, na cestah je vedno več požiralcev bencina. A še vedno te vsepovsod spremlja značilni zvok motorjev, preko 2 milijona jih dnevno drvi po ulicah mesta, še vedno večina stavb spominja na hladilnike. Ker je zemlja noro draga so stavbe pač zelo ozke, rastejo pa proti nebu. Penzion, kjer sem stanoval je imel le 12 sob  in moja soba je bila v 5 nadstropju. In še vedno na tržnici za dolar dobiš Pho Bo – najboljšo juho z nudli, zelenjavo in koščki mesa, kar sem jo kjerkoli jedel.

V delti mogočne reke Mekong sem ponovno spoznaval tesno povezanost domačinov z reko, ki jim daje vse potrebno za življenje, na vodni tržnici sem si nakupil tropskega sadja za drobiž. Z otroki sem zaplaval v kalni vodi, ter pozabil na vse tegobe sveta.

Na vsakem koraku tekom mojega potepanja so me spremljale radovedne oči – otroške in odrasle. Odrasle na začetku z zadržkom, prekrito izpod koničastih klobukov, ki so značilnost Vietnama, po prvem vrnjenem nasmehu pa odkrito, otroci pa so razposajeno tekali za menoj.

In zaradi prijaznih prebivalcev, množice koles in mopedov, neskončnih pogledov na riževa polja, vodne bivole, čudovitih tropskih plaž, množice templjev, klepetov z budističnimi menihi, postankov v templjih in učenja tehnik meditacij, plavanja v kristalno čistem morju, izvrstni morski hrani, najboljšim nudlovim juham na svetu, slokim dekletom v belih oblekah, nezemeljski kraški pokrajini … ter zlasti zaradi večnih nasmehov na obrazih prebivalcev, se vedno znova vračam v Indokino.