XIN CHÀO Vietnam
Piše: Tadeja Korošec
Kateri dan je danes? Najlepši dan! In kako je najlepše začeti dan? Tako, da zapoješ.
Pesem Xin chào, Vietnam (v prevodu Pozdravljen, Vietnam) nas popelje po lepotah in raznolikostih te neverjetne dežele – in teh je res veliko. Tudi mi smo jo na svojem potovanju po Indokini prepotovali od severa proti jugu. Naša himna nas je spremljala vsak dan in se vtisnila v naš spomin, z njo pa tudi Vietnam, z vsemi svojimi posebnostmi in znamenitostmi – naravnimi, kulturnimi in družbenimi. Kajti Vietnam je … marsikaj.
KAJ VSE JE VIETNAM?
Promet s posebnimi »predpisi«
Vietnam je država s skoraj 100 milijoni prebivalcev! To najbolje začutimo med prometno konico, ko se prebijamo skozi največji mesti – Hanoj in Ho Chi Minh. Promet je tukaj zares nekaj edinstvenega: vozila (90 % motorji) se v organiziranem kaosu premikajo kot dolga, živa kača – kljub tesnim srečanjem skoraj nikoli ne pride do trka. Vožnja brez lokalnega vozniškega dovoljenja in brez izkušenega šoferja je pravo doživetje ali bolje rečeno, avantura. Zato najem avtomobila tujcem z zgolj mednarodnim dovoljenjem močno odsvetujejo.
Motoristi z maskami in rokavicami
»Ali imajo tukaj še vedno korono?« pogosto vprašajo sopotniki ob pogledu na motoriste z maskami. A razlog je drug: kombinacija onesnaženega zraka in želje po zaščiti pred soncem. V Vietnamu je svetla polt še vedno simbol višjega družbenega sloja, zato se ljudje pred soncem ščitijo z dolgimi oblačili, rokavicami, šali … tudi pri 30 °C. Najti kremo z zaščitnim faktorjem pod SPF 60, ki ne vsebuje belil, je skoraj nemogoče. Drug konec sveta, drugi lepotni ideali.
Motor, naložen do skrajnosti
Motor je nepogrešljivo prevozno sredstvo. V Vietnamu je uradno registriranih več kot 65 milijonov motorjev. Z njim se prevaža vse: ljudje (največ smo jih našteli šest na enem motorju), pohištvo, živali, pridelki … celo potujoče trgovine. Pravilo je preprosto: naloži, kolikor gre.
Pipe na ulicah Hanoja
Na pločnikih Hanoja pogosto vidimo moške, ki kadijo dolge bambusove pipe – to je starodavna navada, pri kateri kadijo (ali žvečijo) vietnamski tobak. Pipo običajno pokadijo po obroku, saj naj bi pomagala pri prebavi. A pozor, to je le za pogumne: tobak je tako močan, da se neizkušeni kadilci lahko celo onesvestijo. Vietnamski kadilci pa brez težav uživajo vsak dim.
Trgovine, za v katere se sezuješ.
Če pred trgovino zagledaš čevlje, se je treba sezuti. Veliko trgovin, salonov in restavracij je hkrati tudi dom družine. In za vstop v dom se seveda sezujemo. Zaradi prostorske stiske v mestih ni nenavadno, da ena hiša služi tako za bivanje kot za delo – vsak kvadratni meter je dragocen.
Juha pho z veliko koriandra
Kar je za nas goveja juha, je za Vietnamce pho – goveja ali piščančja juha z zelenjavo, mesom in koriandrom. Kuhajo jo že pred sončnim vzhodom, da je do zajtrka pripravljena. Jejo jo ves dan, za zajtrk, kosilo in večerjo. In seveda z užitkom, s palčkami.
Kitajsko navdahnjeni templji
Vietnamski templji in pagode se precej razlikujejo od tistih v Kambodži ali na Tajskem. Kdor je že bil na Kitajskem, zna tukaj dobiti »deja vu«. Vietnam je bil namreč več kot tisočletje pod kitajsko oblastjo, kar se močno odraža v jeziku, pisavi, religiji in arhitekturi. Strehe templjev so tako grajene v obliki stolpa z več nivoji in koničasto streho, okolico pa prežema načelo feng shuija, ravnovesja med človekom, arhitekturo in prostora okrog, kjer pet elementov obvladuje in uravnoveša pretok energije, ki teče skozi. Barve so nevtralne in naravne. Klasična oblika, ki se ponavlja, pa sta taoistični formi kroga in kvadrata. Sprehod med templji predstavlja umik od glasnega zunanjega sveta, drevesa in zelenje v povezavi z vodnimi bazeni in ribniki pa tudi zahodnjaškim sprehajalcem postreže s še kako potrebnim mirom in odklopom.
Kipci Konfucija in Bude
Tisočletna kitajska prisotnost je v Vietnam prinesla tudi Konfucija in njegove nauke. Konfucija častijo kot pomembnega prednika in svetnika, ki ga pogosto srečamo v obliki kipca na hišnih oltarjih. Prav Konfucij je s svojim vplivom pripomogel k visoki vrednosti izobrazbe in znanja, ki še danes veljata za eni najpomembnejših vrednot v vietnamski družbi. Poleg kitajskega modreca nas na hišnih oltarjih pogosto pozdravi tudi kip Bude – zadovoljnega možica z velikim trebuščkom. V resnici ne gre za Budo, temveč za Budaia, meniha, ki je živel in potoval po Kitajski v 10. stoletju. Oblečen v preprosto oblačilo je svoje skromno imetje nosil v malhi. Kljub revščini je bil vedno nasmejan, znan pa je postal po tem, da se je veselo trepljal po trebuščku. Tudi ta lik je v Vietnam prišel iz Kitajske, prek mahajanske veje budizma, in simbolizira blaginjo ter obilje, zato je še posebej priljubljen med običajnim prebivalstvom. Konfucij in Budai v obliki figuric utelešata znanje in obilje ter sta nepogrešljiv del hišnih oltarjev, ki jim domačini redno darujejo.
Neskončna riževa polja
Riž je eden glavnih izvoznih artiklov Vietnama in osnovno živilo vsakega obroka. Vodni bivoli, kmetje s slamnatimi klobuki ter sveže zelena barva riževih polj, ki se vijejo v neskončnost, se v naš spomin vtisnejo kot najbolj značilni prizori Vietnama. Vsak od teh treh elementov je v tej podobi nepogrešljiv. Polj brez vodnih bivolov ne bi mogli obdelovati, saj so to edine živali, prilagojene življenju in hoji po močvirju. Ljudje pa ne bi preživeli brez ikoničnega klobuka iz palmovih listov, ki jih ščiti pred vročino v soncu, pred dežjem v nalivu, obrnjen pa odlično služi tudi kot košara. In predvsem brez riža se vietnamska družba ne bi mogla razviti, saj se je prav s tehniko gojenja mokrega riža tu začelo življenje. Vse to smo doživeli na vožnji s kolesi po pravljični pokrajini osrednjevietnamskega podeželja.
Lampijončki na reki v Hoi Anu
Nekdanji trgovski center, mestece Hoi An, je kot Trnuljčica zaspalo v 17. stoletju, ko je reka zamuljila svojo strugo in tako preprečila plovbo večjih ladij ter nadaljnji razvoj mesta. Mnogim sopotnikom najbolj priljubljena postojanka na našem potovanju, Hoi An, je tako ostal ujet v času. Njegova starodavna mešanica arhitektur s kitajsko in japonsko četrtjo pa vsemu skupaj doda še poseben čar. Reka, po kateri so nekoč prihajali trgovci, pogosto prestopi nizke bregove, zato ni nič nenavadnega, če se po ulicah poplavljenega mesta sprehajamo kar bosi. Najlepše pa te vietnamske Benetke zaživijo ponoči, ko po reki zaplavajo lampijončki in vse skupaj postane romantično.
Razlika v podnebju – sever in jug
1.650 kilometrov dolžine Vietnama od severa do juga prinaša precej raznoliko podnebje. Na severu so nas v siceršnji vietnamski zimi pričakale nizke temperature – hladno presenečenje celo za domačine. V severnem delu Vietnama dejansko govorimo o štirih letnih časih in mi smo, kot rečeno, v Hanoju vstopili v zimo (okoli 7 °C). Težko si je bilo predstavljati, da bomo že čez nekaj dni, na jugu države, v Hošiminhu, »trpeli« prave tropske muke, ko se je temperatura povzpela krepko nad 30 °C. Začetni mraz je bil hitro pozabljen, suho monsunsko obdobje pa nas je v delti reke Mekong pošteno spotilo in očistilo vseh strupov. Tako pač je v Vietnamu.
Sadni smoothieji, v katerih je dodan sladkor
Vietnam ima odlične pogoje za pridelavo številnih vrst tropskega sadja, zato tukaj prav vsi ljubitelji sadja pridemo na svoj račun. Mango, papaja, ananas, kokos, jackfruit, mangostin, rambutan, durian, zvezdno jabolko … in še bi lahko naštevali. Sadje se seveda pogosto uporablja v prehrani, a še posebej radi po njem posežemo s sopotniki, ki si v vročini privoščimo osvežilne smoothieje. Ti so prava eksplozija okusov pravega, zrelega sadja in ne tiste blede sence, ki jo poznamo z oddelkov tropskega sadja v naših supermarketih. Okus vietnamskega manga je blagoslov, saj še nikoli nisi okusil česa tako polnega in pristnega – ali pa prekletstvo, ker veš, da se s kupljenim mangom doma česa takega ne da doživeti. A eno vprašanje se mi postavi prav vsakič, ko naročim smoothie. In če slučajno pozabim dodati: »Brez sladkorja, prosim!« … zakaj, v ta popoln, poln okus sadja vedno dodajo še sladkor? To prepuščam skrivnostim življenja, ki jih verjetno nikoli ne bom doumela.
Delta Mekonga in kače
Poleg sadja delta Mekonga ponuja tudi obilico drugih eksotičnih okusov – med njimi so tudi kače. Kačo lahko postrežejo pečeno, lahko pa se zaužije tudi njen žolč. Še posebej priljubljeno pa je riževo žganje, v katerega je namočena kar cela kača – to velja za pravi eliksir, zlasti za moške. Ta »kačja slina« je vedno skrbno aranžirana: v steklenički poleg kače običajno plava še škorpijon, nameščen kar v njen odprt gobček. Sicer pa bi lahko gurmanskemu jedilniku južnega Vietnama dodali še marsikatero avtohtono posebnost, a naj to ostane tema presenečenja ko se tja odpravite sami (ali pa z nami).
