Indijske meditacije
Piše: Gvido Pevec
Zaljubljanje
Počasi se zaljubljam in strah me je. Strah me je, ker ne vem, kaj se dogaja z menoj, ko se neznani občutki plazijo v moje srce. Vsako jutro se okoli mojega srca ovije nova nit, ki me pripenja nate. Več kot trideset juter je že za menoj in ravno toliko srebrnih niti ovitih okoli mojega telesa. Pa vendar ne odnehaš – vsak dan znova oviješ novo nit in jo nežno zategneš. Potapljam se vate, v tvoje globine in širine in te nežno raziskujem. Zadišiš mi v vsem spektru svojih vonjav in tvoj šepet boža moje telo. Moje roke, noge te sprva zadržano odkrivajo, a kmalu so vsepovsod – sprehajam se od tvojega vrha do vznožja. Sprejemaš me takšnega, kot sem. Ne sodiš, ne meriš, ne pričakuješ. Preprosto si – od nekdaj, sama sebi zadostna.
Strah pred neznanim je že dolgo dolgo za menoj. Zdaj me je strah le še moje navezanosti nate. Vem, da sva si usojena in da ti nikoli več ne bom mogel ubežati. Saj ti ne potrebuješ mene, jaz sem tisti, ki potrebujem tvojo bližino, tvojo modrost in tvoje ogledalo, ki mi ga vedno znova postavljaš. Ne upiram se več – vsak boj s teboj je vnaprej izgubljena bitka. Prepustil sem se ti v celoti in plavam s tvojim tokom. Ti že veš kaj je dobro zame. Vsak dan znova me učiš in v tvoji šoli postajam boljši človek. Včasih si nežna z menoj, razumevajoča kot mati s svojim otrokom, a že v naslednjem trenutku me trdno vržeš po tleh, da mi zopet nič ni jasno. A ponoči, ko se zavijem v tvoj topel objem in premišljujem dogodke dneva, spoznam, da si imela prav. V molitvi se ti zahvaljujem za novo lekcijo. Saj ti dobro veš, da smo prišli na naš planet po nove izkušnje, spoznanja, učenje in rast v novi zavesti.
Mati Indija, hvala ti za vse!
Lunca
Vsako jutro, s prvim sončnim žarkom, mi neznani mojster na obraz nariše lunco. Najprej čisto majhen krajec, ki ga umetnik čez dan nežno raztegne. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, a ta lunin krajec ostaja na mojem obrazu skozi vse dni. Ne borim se z njo – všeč mi je, kako se sprehaja po moji koži na obrazu.
Okoli mene visijo grozdi ljudi. Smrad in umazanija sta povsod. Berači vseh vrst mi silijo naproti s pohabljenimi udi, krave mi zapirajo pot, pred avtobusi in tovornjaki se umikam v obcestni jarek. Vseokoli – simfonija zvokov in življenje v prvem planu. Ne vem, kaj se dogaja z menoj in prav nič mi ni mar. Vsa ta zunanja fasada me sploh ne moti. V hrupu, smradu in umazaniji se v meni naseljuje nebeški mir. Vem, da je vse prav tako kot mora biti. In lunin krajec me ne zapusti niti za hip.
Na vlaku
Stojim na železniški postaji v Bangaloreju in v roki držim vozovnico za vlak do Madrasa – tretji razred, zadnji vagon. Prehodim celotno kompozicijo do svojega vagona. »Svojega«, si rečem, a isto si je mislilo že sto Indijcev pred menoj, ki so ga že v celoti napolnili. Nobeno prevozno sredstvo v tej deželi ni nikoli zares polno. Vedno se najde prostor za enega, za naslednjega in tako naprej, brez konca. Ko stopim v predprostor pred kupejem, je ta že v celoti natlačen s telesi. Sedijo, ležijo, stojijo in se borijo za vsak centimeter prostora. Nekako stlačim svojih sto kilogramov notri in za silo stojim. Sosedu se opravičujem z nasmehom, saj stojim na njegovi nogi. Dva druga, ki ju z nahrbtnikom drezam pod vrat, nista deležna mojega opravičila, saj se ne morem obrniti. Vlak še kar polnijo novi potniki. Zdi se mi, da vsi hočejo prav v ta vagon. Razkošje indijskega tretjega razreda. Karta stane le en evro in za osemurno vožnjo se res ne spodobi pritoževati. Stojim ob vhodu v kupe, kar se kasneje pokaže kot prednost. Prijazni domačini najprej napravijo prostor za moj nahrbtnik, ki končno razbremeni moja ramena, nato se najde prostor še za pol moje riti. Kar lep kos prostora, skoraj dovolj za celo indijsko zadnjo plat – a na mojo žalost, dovolj le za pol moje riti. Ne bom se pritoževal, moj položaj se je bistveno izboljšal. Pol ure nazaj sem stal na eni nogi z nahrbtnikom na rami, zdaj pa skoraj sedim. Vlak odpelje skoraj točno in v mislih se zahvaljujem Britancem, ki so zgradili tire po celotni Indiji in tako pustili tej deželi nekaj dobrega po svoji vladavini. Na klopci, na kateri čepim, poleg mene sedi še pet ljudi, kar pomeni, da se gor normalno spravi sedem do osem Indijcev. Ja, Bog je že vedel, zakaj je ustvaril Tamilce malo bolj drobne. Če bi vsi imeli mojo postavo, bi indijske železnice prepeljale trikrat manj ljudi.
Morda so res drobne postave, a kmalu se pokaže njihovo veliko srce. Preden uspem odkimati z glavo imam v vsaki roki kos lokalne sladice in dobro, da nimam deset rok kot Durgha, saj bi bil potem moj trebuh še večji. Manj ko človek ima, več in lažje daje od sebe. Mlaskamo slastne sladice (Indijci obožujejo sladkor) in lunca mi zopet pleše po obrazu. Gledamo se in raziskujemo dva svetova. Vse jih zanima – od kod, kam grem, kakšna je Indija? »Saj vidite, krasni ste. Pred uro sem komaj stal na eni nogi, zdaj pa tukaj z vami debelim.« Nasmejani okoli mene kažejo vrsto belih zob. Čutim dobre vibracije, ki valovijo po majhnem kupeju. Osem ur ropotanja hitro mine. Resda sem prikrajšan za noč spanja, a sem hkrati bogatejši za nova spoznanja. Lunca se mi zopet sprehaja po obrazu, požvižgavam si in z nasmeškom preplačam rikšo. Ja, najbrž sem res nor.
