Spominki iz Kube
Piše: Alja Mravljak
Organizirana potovanja so se v Evropi začela v 18.stoletju in so bila znana pod imenom »Grand Circle«. Takrat so po Evropi potovali predvsem tisti, ki so si to lahko privoščili – plemiči in premožnejši meščani. Med potovanji so v obiskanih deželah pogosto tudi nakupovali. Kupovali so zelo različno robo. Včasih je bila to slika ali kip priznanega umetnika, drugič tekstil iz slavne delavnice, ali celo steklenica viskija iz destilarne ob poti. Iz tega lahko sklepamo, da so ljudje že od nekdaj na potovanjih tudi nakupovali. Cena spominkov pa je bila (in ostaja) odvisna od debeline usnjenega mošnjička sopotnika.
Danes je trg preplavljen s spominki, ki so si povsem enaki, ne glede na to, katero destinacijo naj bi predstavljali. Narejeni na Daljnem vzhodu, pogosto zelo slabo predstavljajo deželo, kjer se prodajajo. Zato osveščeni sopotniki na svojih poteh rajši posežejo po avtohtonih rečeh, izdelanih tam, na licu mesta in morda celo pri nekomu doma.
Na Kubi je situacija nekoliko drugačna. Ker gre za otok z omejenimi viri in gospodarsko zaprtostjo od preostalega sveta, je množično proizvedenih izdelkov zelo malo (čeprav se tudi ti počasi že plazijo v trgovinice stare Havane). Kuba morda nima veliko, a tisto, kar ponuja, je prvovrstno. Sveto trojico kubanskih nakupov jaz imenujem RCG (rum, cigare, glasba).
R – RUM
Svetovno znani rum Havana Club je na voljo skoraj povsod. V trgovinah ga prodajajo kot kruh in vodo, na voljo je v vseh hotelih in letaliških duty-free prodajalnah. A to nikakor ni najboljši rum na Kubi. Domačini in pravi poznavalci ruma raje posežejo po rumu iz Santiaga, ki nosi precej neposredno ime – Santiago de Cuba. Če imamo srečo, tu in tam naletimo celo na dvanajst let starani Santiago de Cuba, ki je po mojem mnenju najboljši. In ko se to zgodi, ga seveda kupimo! Na zalogo. Za na pot in za domov.
C – CIGARE
Cigare so zgodba zase. Sama nisem kadilka. Cigaret nikdar nisem cenila – smrdijo mi in sama od njih nimam nobene koristi, razen kašlja. In enako je bilo s cigarami, dokler nisem prišla na Kubo. Ko sem prvič obiskala tobačno polje, spoznala količino truda in znanja, ki je vložena v gojenje rastlin, sušenje, fermentacijo in končno umetnost zvijanja cigar, sem do njih razvila veliko spoštovanje. Razumem, zakaj nekatere škatle priznanih cigar na Kubi stanejo tudi po 400 evrov ali več. Na Kubi lahko cigare povsem uradno kupujete na dveh mestih: pri kmetih na njihovi kmetiji ali v državnih prodajalnah. Najbolj znane so tiste iz uradnih trgovin – tam stane škatla 25 cigar od 200 do 500 evrov. Najbolj aromatične cigare po medu, rumu ali še čem, so tiste, ki jih lahko kupimo pri kmetu skoraj neposredno iz sušilnic. In potem so tukaj še cigare, ki so pristne in avtentične – z vsemi nalepkami in značilnostmi, originalno škatlo – a so »nekako« padle s tovornjaka in se prodajajo precej ceneje na črnem trgu. O tem bi vam rajši več povedala kdaj drugič. In še raje v živo.
G – GLASBA
Glasbe se na Kubi ne kupuje, ampak se jo konzumira z največjim možnim spoštovanjem med obiskom otoka. Morda se sliši kot kliše, a živa glasba na Kubi zares spremlja vsak vaš korak: v restavracijah, na ogledih, na ulicah,… skoraj tudi na javnih straniščih! Kubanci živijo z glasbo in se sploh ne zavedajo, kako srečni so lahko, da je tako. Glasbenik na otoku je kar dober poklic in konkurenca je ogromna. Skoraj iz vsakega lokala se sliši močen črnski glas pevke in leseni ragljajoči ritem Guira. Tudi če kubanske salse, sona in bachate doma ne poslušate, vam bodo na Kubi zlezli globoko pod kožo. Take glasbe drugje na svetu ni! In če boste hoteli kvaliteten spominek, je vedno najbolje kupiti CD kar od glasbenikov samih.
