Vikend v Benetkah z dijaki iz Ljubljane
Piše: Daša GM
Slavni filozof Nitzsche je nekoč izjavil: »Če bi moral z eno besedo nadomestiti besedo GLASBA, bi izbral BENETKE.«
Joseph Brodsky je dejal: »Benetke so poosebljena večnost«!
Z obema gospodoma se strinjam!
Že dolgo se nisem veselila vikenda v Benetkah tako kot marca letos. Na eni od srednjih šol v Ljubljani so se namreč odločili za nekoliko nenavaden pristop. Vas zanima, kako smo potovali, kje spali in kaj vse videli?
Iz Ljubljane smo startali z avtobusom zgodaj zjutraj in se peljali do Gorice v Italiji. Tam smo presedli na lokalni vlak in se čez skoraj celo Furlansko nižino peljali do Benetk. Vlak je enakomerno vozil skozi Udine, Cremons, Pordenone, Traviso in številne manj znane kraje. V sončnem vremenu smo opazovali prebujajočo se naravo in zasnežene Karnijske Alpe v ozadju, prav čudovito.
V Benetkah smo se peljali čez 4 km most, ki povezuje kopno in otok Rialto in se izkrcali na postaji Santa Lucia. Benetke so nas pričakale v soncu z visoko stopnjo energije.
Oprtali smo si nahrbtnike in se podali na pot. Kar čez most Bosopetih in po številnih uličicah, čez mostičke in prehode in hodnike do prve palače MIOCENIGO.
Tam smo za vse dijake kupili DIJAŠKI PASS za vse muzeje v Benetkah. Ogledali smo si palačo Miocenigo, ki nas je navdušila z dvoranami z originalnim pohištvom, drobno opremo, oblačili, knjigami, velikimi stenskimi slikami in takoj smo dobili vpogled v veličastno preteklost Benetk.
Po ogledu smo odšli do ribje in zeliščne tržnice ter naprej do mostu Rialto. Povedali smo zgodbico o nastanku mostu, o nekdanjih mesarjih, ki so živeli in delali tu in o sedanjih zlatarjih in draguljarjih. Še deset minutk vedno zanimive hoje po uličicah in prišli smo do nekdanjega samostana FORESTERI VALDESE. Spremenili so ga v zelo simpatičen hostel, kjer še diha zgodovina, hkrati pa imajo sobice prav vse, kar popotnik rabi. Dijaki so se veselo namestili in malo spočili.
Sama sem dobila sobico tik nad kanalom. To se mi je zgodilo tretjič v življenju in to je tisto, kar si v Benetkah najbolj želim. Zvečer, ko večina turistov zapusti Benetke, sloneti na oknu in gledati na kanal in živahno življenje ob njem.
Popoldne smo si ogledali Trg Svetega Marka, Campanille, stavbe okoli trga, Piazzeto, Librerio, dijaki pa so si ogledali tudi Markovo cerkev, ki slovi po izjemnih dragocenih bizantinskih mozaikih, relikvijah svetnika in različnih drugih artefaktih. Sledila je Doževa palača, sprehod čez Most vzdihljajev, kjer so zaporniki zadnjič videli svetlobo in sonce pred dolgotrajnim prestajanjem kazni in seveda Svinčene ječe, ki nas še danes navdajajo z grozo.
Sledil je prelep večer in seveda želja po večerji. Dijakom in profesoricam sem predlagala nekaj tipičnih lokalov. Zelo sem bila vesela, ko sem jih na koncu videla, kako uživajo ob testeninah, pizzi napoletani ali kakem sladkem beneškem pecivu. Seveda so dijaki skočili tudi v kako kavarno, trgovinico z lepimi spominki, modnimi dodatki in še čem, o čemer so kasneje pričale elegantne vrečke.
Spanje v hostlu je bilo zares sproščujoče. Ker se Foresteria nahaja malce stran od glavnih ulic, smo začutili mir, vonj po morju, tu in tam je mimo okna poletel kak galeb ali pa golob. Slišali smo mirno pljuskanje vode, ko je gondola zašla v naš kanal in kot bi mignil je bilo jutro. V nekdanji veliki jedilnici samostana je urejena zajtrkovalnica. Dijake sem pripravila na dejstvo, da so zajtrki v Italiji skromni, pa smo bili vseeno presenečeni, ker je bil zajtrk dober in bogat – prav vsak je našel nekaj zase.
Spet smo se odpravili na pot – v mestni muzej Correr, ki ga res velja obiskati, saj nam odgrne vrata v zgodovino Benetk, muzej glasbil, most Academia, galerija Academia, čudovita beneška palača Ca´Rezzonico, da smo dobili vtis, kako so živeli bogati trgovci in obrtniki pred stoletji in nazaj do mostu Rialto. Tam pa prosti čas za lahko kosilce. Potem smo v hostlu pobrali nahrbtnike in se res počasi odpravili do železniške postaje. Vlak nas je popeljal do Trsta tokrat, od tam pa z avtobusom do Ljubljane.
Kaj lahko izpostavim na tem vikend-potovanju v Benetke?
Nekaj, kar je zelo pomembno: nobenega hitenja in nobene nervoze ni bilo. Vse je potekalo lepo počasi, prijazno. Veliko smo videli, slišali, občutili in okusili. Spali smo v Benetkah, tik nad kanalom v zgodovinski hiši. Začutili smo Benetke po odhodu večine turistov, kar je nekaj posebnega in neopisljivega. Kaj sem še opazila? Dijaki so se za Benetke zelo lepo uredili, lepo oblekli! In so bili … lepi!
Kaj je bilo slabo? Čisto nič, mogoče le, da nismo šli za 3 dni!
Zaključujem z besedami:
Dijaki bodo to potovalno bogastvo, te dragocene izkušnje, ki so jih dobili, nesli s seboj v življenje!
