ČE BO BOG DAL … INSHALLAH!
Piše: Anika Odar
Oman nas je spet sprejel z odprtimi rokami. Vonj kadila na letališču je iz nas odgnal vse misli, ki so se nas mogoče še držale s poti in iz našega doma – pripravljeni na novo zgodbo, pripravljeni na Oman. Seveda, kot rečejo v muslimanskem svetu: »Če bo Bog dal, Inshallah!«.
Oman je puščavska dežela na jugovzhodu Arabskega polotoka, a med našim obiskom je tam deževalo, obiskali smo ga namreč v deževnem obdobju. Deževni dnevi so praznični. Sultan namreč razglasi dela proste dni, saj je pot v službo in šole lahko tudi nevarna. Vode narastejo, čez cesto tečejo hudourniki, odvodnjavanja ni in vožnja postane prav adrenalinska. A četudi voda v enem trenutku dre čez cesto, je lahko že čez pol ure ni več. Ko se dež umiri, se domačini v svojih avtomobilih vozijo naokrog, gledajo narasle vode, odkrivajo nove slapove. Ko se voda zbistri, že vlečejo na plano podloge in si pripravljajo piknike na bregovih wadijev (hudourniških dolin). Ja, vse to. In tukaj smo v tem času bili tudi mi.
Kaj sploh je wadi? Gre za suhe rečne doline, ki v deževnem obdobju oživijo in ustvarijo bujne oaze sredi puščavske pokrajine. Izraz “wadi” izhaja iz arabščine in pomeni dolino ali rečno strugo, te geološke tvorbe imajo pomembno vlogo pri oblikovanju okolja in kulture Omana. V preteklosti so bili ključnega pomena za preživetje skupnosti v Omanu, saj so zagotavljali vodo za kmetijstvo in gospodinjstva. Starodavni namakalni sistem »falaj«, ki je star več kot 2.000 let, je bil razvit za usmerjanje vode iz teh wadijev na kmetije in v naselja, kar je omogočalo v sušnem podnebju gojiti pridelke, kot so datlji, sadje in zelenjava. Iznajdljivost Omancev pri izkoriščanju vodnih virov je bila ključna za razvoj kmetijstva in poselitve v regiji. Omanski wadiji so dokaz odpornosti, iznajdljivosti in povezanosti domačinov in narave.
Obiščemo jih tudi mi – naši zadnji dnevi Aktivnega Omana so namreč vodno obarvani. A tokrat nismo točno vedeli, kaj pričakovati od wadijev, v katerih po navadi teče le nekaj vode, zdaj pa so bili tik po deževju. Šli smo v prvi wadi in veliko količino vode smo zaznali že na cesti, v wadiju smo malo hodili, plavali, se spuščali po toboganu in skakali. Vode je bilo veliko več kot po navadi in njena moč je bila velika. A smo vsi preživeli. 😊
Prišel je drugi wadi in da smo se povzpeli do gornjega dela doline, smo potrebovali nekaj več moči. Pot, ki je speljana skozi, je bila drugačna kot pri mojem prejšnjem obisku. Narasla voda je premaknila kamen, po katerem sem se orientirala, drugam. A pot smo našli. Blato na poti, voda do kolen in čez. Ko ugotoviš, da je bolje zagaziti v blato, kot da poskušaš najti ovinek čez oviro. Prišli smo do dela, kjer smo pustili stvari in tisti, ki smo želeli, smo se odpravili na plavanje proti toku, in ta tok je bil močan. Hodili smo, plavali, padali in vstajali. Voda je drla. Pomagali smo sopotnikom in oni so pomagali nam. Prišli smo do jame, ki pomeni konec naše poti in obračanje v drugo smer. Tukaj je bila voda najsilnejša, slap mogočen in malo smo bili pod vodo, malo nad njo. A smo se obrnili – vsi. In iz wadija smo izplavali kot zmagovalci.
Prepustili smo se in dejali »Inshallah!«, če bo Bog (Allah) dal. In na koncu smo rekli »Mashallah!«, Bog (Allah) je dal. Ta izraza se običajno uporabljata za izražanje upanja, hvaležnosti in zanašanja na Alaha v različnih vidikih življenja. »Inshallah« se uporablja za izražanje pozitivnega upanja ali namere za prihodnost in omejen nadzor človeka nad njo in zavedanje, da je na koncu vse v rokah Alaha, »Mashallah« pa za izražanje občudovanja ali priznanja blagoslova ali dosežka, torej ko nam je nekaj dano, naj bomo za to hvaležni.
Izkusili smo, kaj pomeni wadi in kakšno moč ima, kaj zares je deževno obdobje v puščavski deželi. Tisti, ki so ostali zunaj vode, niso razumeli tistih, ki so skočili v vodo in obratno. In prišli smo do sklepa, da ne glede na vse, vedno zmaga oskarizem, in sicer da je sopotnik naše največje potovalno bogastvo. Ko ti nekdo poda roko in te potegne naprej.
