Peru – dežela mistike
Piše: Matjaž Rajh
Peru je dežela mistike, šamanov in tu je bilo tako od nekdaj. Vsaj odkar je tja privandral človek. Sicer je menda nekoč bilo tako vse povsod, vendar je človek marsikje opustil tak način življenja, ponavadi na račun razvoja znanosti ali pa veroizpovedi. Kljub vsemu je prvobiten življenja v odročnih koncih sveta še pošteno živ.
Pravijo, da je to država z drugo najštevilčnejšo šamansko populacijo našega sveta, takoj za Indijo. Je pa ena redkih modernih držav, koder šamanizem dojemajo kot zgodovinsko dediščino in so na to sila ponosni. Peru je pač dežela, prekleta in blagoslovljena. Je dežela silnega bogastva (predvsem z rudo, ribami in raznolikimi prehrambenimi in medicinskimi pripravki) in po svoje pravi mali raj s tako raznoliko topografijo, klimatskimi pasovi in nenormalno bogato floro in favno, da lahko tu raste ali živi večina bitij našega sveta. To vse so njeni zakladi, a tudi razlog za neizprosen boj med njenimi ljudmi, ki so tako kot preostala populacija sveta izgubili razum v kopičenju materialnega bogastva in pozabili na duha. Ampak zaradi odročnosti, včasih višin, včasih hudega mraza, vlage, vročine in nadležnega mrčesa in razgibanosti samega terena, so lahko določene skupnosti tukaj preživele skozi svetle kot tudi temne čase. In ti, ki so še zmeraj tam, kjer so od nekdaj živeli njih predniki, so ponekod ohranili stara izročila, prakse, tradicije in vero, ki se v naših dneh znova obuja in še zmeraj živi.
To je Peru, dežela trdih a hkrati mavričnih ljudi. Med tem ko so relativno ozek, čeprav dolg obalni pas, ki pa je ena sama puščava, že od prihoda Špancev poselili tuji ljudje in nato mešanci in tudi domorodci, koder zdaj živi nekje 55% populacije, pa so v Andih, ki predstavljajo približno 30% države in Amazoniji z 60% preostale zemlje, ostali predvsem domorodci in mešanci (mestici). Zaradi bogastva flore in favne dveh odročnih delov Peruja so preživele zanimive rastline, s katerimi delajo šamanski mojstri. Te se v Peruju da kupiti na skoraj vsaki bolje založeni vaški tržnici in to povsem legalno.
Čeprav so evropski konkvistadorji sem prinesli rimokatoliško vero, pa tukajšnji ljudje svoje niso nikdar popolnoma opustili. Ne, zgodil se je sinkretizem in tudi čistejše forme stare vere še živijo. Krščanstvo je ponekod uspelo le preobleči in zamaskirati starejše svete pojave, ki pa še zmeraj nosijo svojo esenco in pomen. Za te ljudi so Mati Zemlja (Pacha Mama), Apu-ji (stari gorski očaki), Mati Voda (Mama Cocha), Mama Koka (Mama Coca), Oče Sonce (Inti), Mama Luna (Mama Quilla) ter drugi bogovi našega sveta še kako živi. In pa tudi predniki seveda, kot verjamejo, še zmeraj vzporedno obstajajo z njimi. Prepričani so, da so še zmeraj tu, jih pazijo, zdravijo ter jim svetujejo, kadar so izgubljeni.
Zato se tukajšnji človek nikoli ne počuti sam. Tudi če gre fizično sam naokrog, hodi v prepričanju, da skozi dan z njim hodi sonce, skozi noč luna in zvezde, tako čez dan ali ponoči ta ali oni veter, pa še duhovi njihovih prednikov ravno tako. Zato je tukajšnji človek navezan na še na prvi pogled tako negostoljubno pokrajino, v kateri se je rodil. Od tam namreč prihaja njegovo telo, iz zemlje ki ga/jo je spočela. Tukaj živi skromno a polno življenje, zavedjoč se, da ni lastnik zemlje, pač pa le njen začasni, ponižni skrbnik. Zaveda se tudi, da sam ni stkal mreže življenja in da je v tej on sam zgolj ena nit. In da kar bo naredil mreži življenja, bo eventualno naredil sam sebi. Na tak način živi z zemljo in vsemi živimi bitji v ciklu življenja, rasti, venenja in smrti.
Ja, Peru je dežela čarobnih ljudi. Mene je prevzela na ena, dva in tri! 😊
