Aranski otoki in Moherske pečine
Piše: Manca Sternen
Južno od irskega Galwaya se začenja domala neposeljeno in večinoma z golim apnencem prekrito gričevnato območje Burren, ki se širi na površini približno 1300km2. Apnenčasta tla so polna globokih razpok. Za to območje je značilna velika floristična raznovrstnost, saj na njem najdemo precejšen razpon rastlin. Tu so predstavnice kisloljubnih rastlinskih vrst, pa tudi drugih gorskih, sredozemskih in obmorskih vrst.
Ena od najbolj markantnih točk na tem območju so Moherske pečine (Cliffs of Moher). Najvišji klifi segajo tudi več kot 200 m nad morsko gladino. Na skalnih policah radi počivajo in gnezdijo troprsti galebi. Moherske pečine so ena najbolj turistično obleganih in najbolj prepoznavnih znamenitosti irske.
Središče pokrajine je Doolin, nekoč manjša irska vasica. Doolin se je kmalu prelevil v pomembno turistično naselje z nastanitvenimi zmogljivostmi za obiskovalce. Velja za izhodišče poti do Moherskih pečin in Aranskih otokov, skupine treh otokov, ki slovijo po »filmski« kraški pokrajini, kamnitih trdnjavah in odmaknjenem življenju nekaj več kot tisoč domačinov, ki se še vedno sporazumevajo v irskem jeziku.
Na Aranskih otokih danes živi približno 1320 ljudi. Tu se irščina še vedno govori kot vsakdanji jezik, čeprav vsi govorijo tudi angleško. Ljudje večinoma pešačijo ali se vozijo s kolesom, nekaj starejših še vedno nosi doma tkano obleko, o življenjskem ritmu pa bolj kot ura odločata višina morske gladine in vetrovi.
Otoki niso iz connemarskega granita (ki je razširjen severno od otokov), temveč iz burrenskega apnenca (ki prevladuje vzhodno od otokov). To pomeni, da so otoki spomladi in poleti polni čudovitega cvetja.
Podnebje tu je zares nenavadno. Povprečne temperature so od 6°C v januarju do 15°C v juliju. Temperatura tal običajno ne pade pod 6°C, kar pravzaprav pomeni, da imajo Aranski otoki najdaljšo pomlad na Irskem oziroma kar v celotni Veliki Britaniji.
Bogastvo rastlinstva je najbolj raznoliko konec maja, ko je največ sonca. Na otokih raste arktično, sredozemsko in alpsko rastlinstvo drugo ob drugem zaradi nenavadnega okolja. Zlahka opazimo kraške škraplje (razpoke), kjer se nabira veliko vlage. To omogoča rast veliko rastlinam, na primer sviščem in kukavičevkam.
Pogled nam ves čas obiska otokov kradejo nizki kamniti zidovi, ki stojijo po golih sivih in črnih skalah. Zidovi delijo otoke na stotine drobnih njiv. Postavljeni so bili bodisi za mejo, bodisi iz nuje, kot odlagališče za kamenje, ki ga ročno poberejo po njivah. Ročno naredijo tudi zemljo, ki je dragocena mešanica peska, morskih alg in govna. Tukaj bojda raste najboljši krompir na Irskem.
Aranska oblika lahkega čolna je currach. Narejen je iz platna, raztegnjenega nad ogrodjem tankih letev, nato prekritega s katranom. Namenjen je razburkanemu morju, značilnem za otoke, odprte proti Atlantiku. Pravijo, da se aranski ribiči niso učili plavati, saj so vedeli, da ne bi preživeli razburkanega morja, ki bi preplavil currach, zato je bilo boljše, da se hitro potopi. Ribiči so v mirnejšem vremenu izpluli s currachi in preživljali nočni ribolov pod Moherskimi klifi, da so se ob zori vrnili z ribami. Danes se uporabljajo le priobalni čolni, za lov na jastoge.
Najmanjši Aranski otok je Inisheer, širok komaj 3 km, in leži tudi najbližje matičnemu otoku Irska. Srednji otok Inishmaan je širok 5 km, najbolj tradicionalen in najbolj samoten. Inishmore je največji izmed treh otokov. Največja znamenitost otoka je utrdba Dun Aonghasa, slikovito postavljena na vrh visoke pečine, ki odsekano pade v morje, s tremi trdnjavskimi prstani obzidja. Ves otok je prekrit s predkrščanskimi in zgodnjekrščanskimi ostanki.
Skupna površina vseh treh Aranskih otokov je vsega 46 km2. Težko boste našli mirnejši kraj na Irskem.
Otoke je najbolje obiskati s trajektom. V pristanišču z lahkoto najamemo kolo in vsakega izmed njih prekolesarimo po dolgem in počez. Na Inishmoru pogosto opazimo kolonijo tjulnjev, ki se ob lepem vremenu pride sončit na obalo. V bližini bele plaže stoji tudi prikupna majhna restavracija, kjer strežejo fantastično Guinnessovo torto. Domačini se turistov vedno nasmehnejo, saj jim vestno prinašamo težko prislužen zaslužek.
