Himbe
Piše: Gvido Pevec
Himbe ali OvaHimbe so zagotovo eden najbolj prepoznavnih obrazov Namibije. S svojo lepoto, značilno barvo kože in bogatimi simboli privabljajo obiskovalce z vsega sveta. Stik dveh svetov in različnih kultur počasi preoblikuje kulturo Himb, ki žal čedalje bolj izginja.
Po ocenah danes živi le še približno 50.000 Himb in sicer v severni Namibiji, v regiji Kunene in na jugu Angole. To je njihova domovina, čeprav Himbe, ki so hitro prepoznali, kako zanimivi so za obiskovalce, danes najdemo po celotni Namibiji. Živina je bila od nekdaj njihovo največje bogastvo in tako je še dandanes. Gojijo predvsem koze in ovce, če je zemlja dovolj radodarna, tudi govedo. V večini so uspeli ohraniti svoj tradicionalni nomadski ali polnomadski način življenja. V bistvu so zadnje polnomadsko ljudstvo v Namibiji, ki še vztraja pri svojem starem načinu življenja. Premoženje in položaj v skupnosti se določa po številu živine in bolj je ta številna, bolj spoštovan je lastnik živine. Mercedesi, ročne ure in moderni telefoni pri Himbah na srečo še ne igrajo nobene vloge. Za preživetje so od nekdaj gojili koruzo in proso, rastlini, ki uspevata v suhem svetu. Tako njihovo prehrano sestavljajo jedi iz koruznega zdroba, kokošja jajca, divja zelišča, med, mleko ter občasno meso.
Večino težkega dela odpade na ženske, kar je v Afriki pogosto. Moški skrbe za živino, ki je osnova njihovega preživetja, za vse ostalo pa ženske. Izdelujejo hiše iz lesa drevesa Mopane, obložene z blatom, rdečo ilovico ter kravjim gnojem, ki poskrbi za ustrezno vezavo. Poleg tega nosijo vodo iz več kilometrov oddaljenega vodnjaka, zajetja, reke, luže. Potem morajo poskrbeti za kurjavo in zopet jih vidiš, kako na glavah nosijo velike butare drevesnih vej. Zakurijo ogenj, skuhajo kosilo, poskrbe za otroke, dela jim nikoli ne zmanjka.
Hiše so praviloma postavljene v krogu in sredi vasi je prostor za sveti ogenj – okuruva, ki ne sme nikoli ugasniti. Tu se zbira cela vas, tu sveti mož, Vrač, opravlja celo vrsto obredov. Tukaj se vidni svet srečuje z nevidnim, tu se častijo duše mrtvih, tu se postavljajo vprašanja in iščejo se odgovori za vse neznano. Kakšna bo letina? Bo dovolj dežja? Bomo zdravi? So duhovi prednikov zadovoljni z nami?
V isti liniji sredi vasi je ograjen osrednji prostor za živino. Sredi vasi, za bodečo ogrado, v bližini ognja je živina, njihovo edino in največje bogastvo, najbolj varna. Sveti ogenj, ki predstavlja prednikovo zaščito, in sveta živina omogočata »prave odnose med človekom in predniki«. Tako ogenj kot živina sta tesno povezana s čaščenjem mrtvih.
Vsaka skupnost ima svojega poglavarja, ki ga morajo vsi spoštovati, upoštevati in se ravnati po njegovih ukazih. Poglavar skrbi za svoje ljudi kot za svojo družino, da niso lačni in žejni. V skupnosti je odgovoren za vzdrževanje miru in ravnotežja, za zdravstveno oskrbo in boj proti drogam, pa tudi za ohranjanje kulture. Odgovoren je za poroke in pogrebe, za podporo žalujočim. V primerjavi z vlado v Windhoeku Himbe vztrajajo, da izberejo svojega poglavarja sami.
Danes le še redke Himbe nosijo svoja stara tradicionalna oblačila, ki so primerna za njihovo življenjsko okolje. Večinoma je sestavljeno samo iz trebušnega predpasnika tako imenovane nape, ki jo danes nadomešča tekstil in občasno sandalov s podplati, pogosto narejenimi iz starih avtomobilskih gum. Zlasti ženske se rade mažejo s kremo otjize, zmesjo maščobe in okrastim pigmentom, ki čisti in ščiti kožo daljše obdobje. Z njo se zaščitijo pred izredno vročim in suhim podnebjem, pa tudi pred piki komarjev in drugih insektov. V kremo pogosto dodajo aromatično smolo grma omuzumda, ki daje koži in spletenim lasem značilno oranžen ali rdeč odtenek, pa tudi strukturo in slog. Krema poskrbi za lepoto, simbolizira zemeljsko bogato rdečo barvo in kri kot bistvo življenja in je v skladu z njihovim idealom lepote.
Pričeska in okrasni nakit predstavljata socialni položaj v skupnosti. Dojenček in majhen otrok ima glavo vedno obrito in nosi majhen čop dlak na glavi, ki predstavlja simbolno krono. Mladim fantom kmalu spletejo kito na zadnji strani glave, dekletom dve pleteni kiti las, podaljšani naprej pred obraz, pogosto vzporedno z očmi. Ženske, ki so bile poročene približno eno leto ali so imele otroka, nosijo bogato okrašen naglavni del, lik iz ovčje kože s številnimi prameni spletenih las, obarvanih in v obliki otjize. Neporočen mlad moški še naprej nosi eno spleteno kito las, ki se razširi na zadnji strani glave, medtem ko poročeni moški nosijo kapo ali naglavni zvitek in pod njim nespletene lase. Ko moški izgubi ženo in postane vdovec, ne nosi pokrivala in ima nespletene lase. Za čiščenje las zaradi pomanjkanja vode uporabljajo lesni pepel.
Za Himbe so značilne zgodnje poroke in tako je čisto običajno, da se dekle poroči kmalu potem, ko dobi prvo menstruacijo. Nič nenavadnega ni, da starši še čisto majhno deklico vnaprej poročijo z veliko starejšim moškim. Moški ima lahko toliko žena, kolikor jih je zmožen prehraniti.
Himbe so torej zadnje polnomadsko ljudstvo v Namibiji, ki jim je uspelo preživeti in vsaj delno ohraniti svoj način življenja. Zlasti zato, ker živijo daleč stran od civilizacije, odmaknjeno in na terenu, kjer ni lahko preživeti. Vendar pa množica turistov, ki zahaja v njihov svet in prinaša s seboj svoje vrednote, kulturo, denar in način življenja, počasi in zanesljivo spreminja tudi njihov način življenja. Pred novimi generacijami Himb so velike spremembe in resnično upam, da se bodo uspeli prilagoditi življenju v svetu, ki prihaja na njihova vrata.
