15. sep, 2021   Agencija Oskar, Armenija, Člani pišejo, Gruzija  

 

Potovanje je najboljše zdravilo: prirodni, pristni in prisrčni Gruzija in Armenija – 2 del

Piše: Anja Skapin

Potovanje je najboljše zdravilo:
prirodni, pristni in prisrčni Gruzija in Armenija – 1 del

Sledilo je prosto popoldne v Tbilisiju pred odhodom na peron, kjer ni bilo nobene klopi, vlak je zamujal, smo pa zato na njem dobili kavo, čaj, bonbone, copate, ščetko in glavnik (ja, glavnik). Ponoči so nas zbudili Armenci, najprej gospa, ki je izmerila našo avro (temperaturo), nato pa so prišli še gospodje v lepih uniformah iz osemdesetih let z naborki in našitki, preverili našo identiteto in nas pustili, da (nazaj) zaspimo.

Po nočni vožnji z vlakom, ki je – v nasprotju z obljubljeno mirno vožnjo s prijetnimi vibracijami – bolj spominjala na potresno dejavnost 5. stopnje po Richterju (o potresih malce kasneje), smo prispeli v Erevan, glavno mesto Armenije. Za tiste, ki nismo na vlaku spali niti pet minut, je bilo jutro toliko bolj izkoriščeno – dočakali smo ga namreč takoj, s prvim sončnim žarkom, ki je posvetil na naše neprespane glave, in s štorkljama, ki sta gnezdili kar na železniški napeljavi. Da bi naši možgani vseeno dobili nekaj kisika in potrebne regeneracije, so nas v Erevanu posadili – v primerjavi z gruzijskim – na avtobus z veliko boljšim prezračevalnim sistemom, ki nas je odpeljal do hotela. Sob sicer še nismo dobili, smo pa dobili zajtrk. A ker časa za počitek ni (spali bomo, ko bomo mrtvi), smo že bili na misiji iskanja menjalnice. Nasičeni in z žepi polnimi armenskih dramov (res polnimi – samo spomnite se, koliko nul je imel recimo dinar v zadnjih letih SFRJ) smo že krenili proti samostanu Hor Virap (globoka ječa), ki stoji na Araratski planoti blizu zaprte meje s Turčijo.

Po spustu v globoko ječo, kjer je bil Gregor Prosvetitelj skoraj štirinajst let zapornik armenskega kralja Tiridata III., smo se iz temnih globočin ozrli v nebo, kamor smo spustili golobčka miru (a pozor: če bomo goloba miru preveč stiskali, bo naredil drek). Že smo oddrveli novim cerkvam naproti: v Vagharshapat, armenski Vatikan, kjer se bohoti Ečmiadzinska stolnica, matična cerkev Armenske apostolske cerkve. Tu smo dočakali prvo armensko pavzo, a tudi gostinstvo v Armeniji ne obeta ravno. Espresso na eks. Pivo na eks. Ne kompliciraj s plačilom, samo plačaj. Ne glej natakarja, ker bo živčen in bo razbil pladenj s kozarci. Skratka, tečaj gostinstva bi bila dobra poslovna priložnost tako v Gruziji kot tudi v Armeniji.

Ker nam je nekaterim že na obrazu pisalo, da potrebujemo malce odmora od cerkva, nas je vodič nagradil z obiskom tržnice, kjer smo po vseh kolobocijah, kako se sporazumeti okoli začimb in cen, na koncu ugotovili, da slovenščina niti ni tako neuporaben jezik. Še hiter obhod za slikanje socialističnih blokov in utrujen dan smo opojili s konjakom (ki je v resnici brandy, le Sovjetom je bil izraz konjak očitno bolj povšeči) v destilarni Ararat. Zvečer smo pojedli še goreče truplo (hvala vodiču Bojanu za nasvet pri izbiri restavracije) in se potrudili nadoknaditi manjkajoči spanec. 

Zjutraj smo obiskali še eno mo(go)čno žensko, mati Armenijo (ne Terezijo!), ki stoji danes na mestu, kjer je med letoma 1950 in 1967 stal spomenik Stalina, ter muzej in raziskovalni inštitut Matenadaran, ki je obenem tudi največje skladišče armenskih rokopisov na svetu. Od klasične in bolj resne umetnosti smo se prežarčili v kabinet čudes, v ekstravaganten muzej Sergeja Parajanova, sovjetskega armenskega režiserja in umetnika, ter si na najbolj vroč dan potovanja privoščili pavzo pri kaskadah, ogromnem stopnišču iz peščenjaka, kjer je bilo verjetno 40 ˚C. Nič hudega – če telo ne zmore, zmore pa glava (ali duša).

Medtem ko so nekateri dali dušo in srce našim košarkarjem ter zvesto spremljali tekmo, smo se ostali odpeljali proti antičnemu templju Garni, ki ga je v 17. stoletju sicer porušil potres, a so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obnovili. V templju z odlično akustiko nam je gospod zaigral nekaj melodij na armensko piščal (duduk), potem pa je nebo zajokalo skupaj z nami – tekmo smo namreč izgubili na najbolj bridek možen način. A že nas je iz melanholično-otožnega vzdušja nazaj v treznost pahnil pijani voznik, ki je v svoji okolici povzročil kar nekaj gmotne (in psihične) škode. A nadnaravne bazaltne konture med sprehodom po soteski so nam zopet vrnile voljo do življenja.

V hotelu je sledilo PCR testiranje po armensko – vsi negativni, kakopak – ter večerni sprehod po Erevanu, ki je glavno mesto Armenije že vse od leta 1918. Čeprav nekaterim sovjetsko ozračje ne diši preveč, pa je mesto raj za ljubitelje socialistične arhitekture. In v Erevanu res ni dolgčas: fontane plešejo v ritmu glasbe, otroci očitno ne hodijo spat in lahko jedo sladkarije še pozno v noč, natakarjem pa je za tvoje potrebe bolj kot ne vseeno. Ko enkrat sprejmeš dejstvo, da je gostinska obravnava res polžasta, se lahko mirno prepustiš počitniški ležernosti: v Armeniji je še koronavirus na dopustu. Zanimivo je namreč, da so maske strogo obvezne v Gruziji, v Armeniji pa se živi povsem svobodno (tudi cepljenih je manj kot 2 % ljudi).

Naslednje jutro smo obiskali park in spomenik Tsitsernakaberd, posvečen žrtvam armenskega genocida, ki so ga zakrivili Turki v času prve svetovne vojne in pomorili krepko preko 1,5 milijona Armencev. Iz spominskega parka je razgled na goro Ararat, sveto goro Armencev, večno zavito v tančico megle, saj njene izgube niso nikoli preboleli, zato jo najdemo tudi na državnem grbu.

V Noratusu smo obiskali pokopališče z največ armenskimi hačkarji (kamnitimi križi) na enem mestu, nato pa smo se odpeljali proti jezeru Sevan, ki sodi med največja višinska jezera na svetu, se sprehodili po samostanskem kompleksu Sevanavank, imeli skupno kosilo in preverili temperaturo jezera (nekateri kar s celim telesom).

Čeprav sta Gruzija in Armenija deželi, ki sta med prvimi sprejeli krščansko vero in ji ostali zvesti vse do danes, pa smo se že malo pijani od vseh cerkva le znašli nekje med propadlimi sanjami sovjetske modernizacije in koncem sveta. Vanadzor je še eno mesto, kjer bi se skorajda morali ustaviti za fotografijo ali dve, a nam je tudi Gyumri, drugo največje armensko mesto, postreglo z dobršno mero post apokaliptične estetike. Stavbe, ki jih je leta 1988 uničil potres Spitak, so nekatere še danes porušene; bilo je tako hudo, da je Gorbačov takrat kljub hladni vojni ZDA zaprosil za humanitarno pomoč. V hotelu à la sovjetski neoklasicizem s pridihom dekadence in razkroja, kjer smo bili edini gostje mi in nekaj Indijcev, je nekatere – ironično – ponoči zbudil blažji potres 40 km od Gyumrija.

Naslednje jutro smo bili na poti nazaj proti gruzijski meji, kjer smo med pogledom na armensko podeželsko resničnost ugotovili, da smeti sicer ne odvažajo radi, še manj ločujejo, je pa zato krožno gospodarstvo zelo učinkovito: za kurjenje se namreč uporabljajo organski briketi (avtorske pravice za besedno zvezo gredo tu našemu vodiču) – kravjeki.

A eno vprašanje še vedno ostaja odprto: kje so vse koze? Na armenskem mejnem prehodu Bavra so z nami opravili kar hitro, po nikogaršnji zemlji nas je zopet spremljal (nadziral?) potepuški pes, na gruzijski meji pa se je zapletlo. Ker nismo imeli izpolnjenih spletnih obrazcev za vstop v Gruzijo in smo morali to storiti na licu mesta, je bilo na hotspot carinika kar naenkrat priklopljenih dvajset ljudi, dokler ni bila povezava tako počasna, da bi še golob prej dostavil pismo na gruzijsko veleposlaništvo. A je uspelo.

Pot nas je po gruzijskih tleh vodila do Unescovega kamnitega mesta Vardzia – mesta kraljice Tamar, ki je vodila Gruzijo v njeni zlati srednjeveški dobi. Tam nas je nebo zopet malo opralo (grehov), med vožnjo smo obvozili prevrnjen tovornjak in še nekaj kravjih demonstracij, se ustavili pri mostu iz vagona, se sprehodili čez viseči most, naredili še zadnje skupne fotografije z utrdbo Khertvisi v ozadju ter se podali do gostilne v Akhaltsikhu. Čeprav smo se pri zadnji skupni večerji orwellsko razdelili v tri kaste – teleta, kokoške in prašički –,  smo se s prijateljskim stiskom rok poslovili; ena skupina je odšla naprej v Svaneti, druga pa nazaj v Tbilisi z jutranjim letom nazaj proti realnosti.

Hvala vodiču Bojanu za vse znanje in dobro voljo ter vsem sopotnikom za odlično vzdušjebilo je nepozabno.