Potovanje je najboljše zdravilo: prirodni, pristni in prisrčni Gruzija in Armenija – 1 del
Piše: Anja Skapin
Potovati v odmaknjene kraje je še toliko bolj zaželeno takrat, ko se želiš povsem izolirati od vseh neprijetnih vonjav, ki se izvijajo iz zatohlosti domačega okolja, ter se odklopiti (predvsem) od koronaevforije. Pa smo šli sončni strani Kavkaza naproti. Tja, kjer gre ljubezen skozi želodec … in če ima ta še dobro vinsko podlago, potem je zgodba o uspehu zagotovljena. Malce nerodno postopanje po brniškem letališču je bilo verjetno posledica socialnega šoka in poskusa ponovne adaptacije na svetovno popotništvo po več kot enem letu prizemljitve in okrnjenih oblik gibanja. A kmalu po vzletu je bilo že vsem jasno, da bo vse hitro pozabljeno in da forma za potovanja ostane tako kot vožnja s kolesom – za vedno v tebi.
V Tbilisi smo preko Istanbula prispeli v zgodnjih jutranjih urah, kjer nas je pričakal naš vodič Bojan in nas nemudoma poslal v menjalnico, da ne bomo težili med potjo in da lahko začne program nemoteno teči. Po dveh urah vožnje in neuspelih poskusih spanja smo zgodaj zjutraj prispeli v samostanski kompleks David Gareja ob meji Azerbajdžana, kjer se je pred nami odprl pogled na brezmejno pokrajino.
To je bil tudi trenutek, ko smo se zavedeli, da je čas, da pustimo vse skrbi za sabo, vključno z azerbajdžanskimi vojaki, ki so hodili po grebenu gore za nami. Če ne bi bili odnosi z Azerbajdžanom napeti, bi se verjetno napotili na vrh grebena, a smo se namesto adrenalinskega podviga raje odločili za vino. Na poti v vinorodno deželo Kaheti smo se ustavili na »kavbojskem ranču« na čaju in kavi (Oskar časti), dan pa so nam samo še polepšali zvoki rock and rolla na starem pianinu (hvala sopotniku Bojanu, da ohranja najboljšo zvrst glasbe živo). V mestu Signagi, središču vinorodnih regij Gruzije, smo imeli nekaj trenutkov zase, nato pa sta nas čakala tradicionalno kosilo in pokušina vina. Brez tipične kulinarike na potovanjih ne gre, napak je sklepati, da se tu prehranjuje podobno kot v Rusiji, gruzijska hrana ima namreč precej večjo podobnost z Bližnjim vzhodom. Kdor ne mara koriandra, bo precej nesrečen. Hrana je bila odlična uvertura v glavno dejanje: vino. Ki pa je zaradi »kvevri« postopka, za katerega so zaslužne glinene posode, zakopane v zemljo, zelo … zemljasto. Tako da ali vam je všeč ali pa vam ni. A glede na to, da Gruzija slovi po odličnih vinih, ni vrag, da ne boste našli vina po vašem okusu. Drugače pa je tu vedno tropinovec.
Sledila je vožnja v Tbilisi, kjer smo bili med potjo (in še večkrat kasneje) priča miroljubnim kravjim demonstracijam na cesti, v Tbilisiju pa spoznali mnogo (čipiranih) potepuških psov, ki so bodisi potrebovali hrano ali pa samo nekaj ljubezni, začutili večerni utrip starega mestnega jedra, krvnemu obtoku dodali še malce alkohola in doživeli prvi zaplet s plačilom. Opomnik: nikar ne zahtevajte, da se račun razbije in plača vsak svoj delež, ker boste izgubili eno uro svojega življenja. Nazaj do hotela smo se sprehodili čez most miru italijanskega arhitekta, ki je ena bolj prepoznavnih znamenitosti v Tbilisiju, čeprav morda ne najbolj estetski dodatek mestu, ter dan zaključili na presenetljivo kvalitetnih jogijih.
Moje zadnje potovanje pred pandemijo je bilo v Berlin leta 2019, ko se je na veliko praznovalo 30. obletnico padca berlinskega zidu. Ker ima Berlin tudi sicer posebno mesto v mojem srcu, je bil ogled Tbilisija naslednji dan zame kar malce nostalgičen – najprej smo se namreč ustavili pri delu berlinskega zidu, ki je bil leta 2017 podarjen gruzijskemu premierju med obiskom v Nemčiji v znak gruzijsko-nemškega prijateljstva.
Pot smo nadaljevali do cerkve Metekhi nad reko Mtkvari (cerkev je služila kot skladišče za smodnik vse do leta 1690) ter do kipa kralja Vakhtanga Gorgasalija (Vakhtang I. Iberijski), ustanovitelja mesta Tbilisi, ki s ponosom zre proti staremu mestnemu jedru. Ker je Tbilisi pogovorno znan tudi kot Mati Gruzija (Kartlis Deda), se seveda spodobi, da nad mestom bdi prav ta mo(go)čna ženska, ki je do svojih prijateljev usmiljena (in jih pozdravi s čašo vina), proti sovražniku pa z desno roko zavihti meč.
A to ni edina močna ženska tam naokoli: sv. Nina iz Kapadokije je tista, ki je Gruzince spreobrnila v krščansko vero. In kraljica Tamar je tista, ki je samostojno vladala Gruziji, zadušila mnoge invazije Turkov in premagala Perzijce. Do Matere Gruzije (ne Terezije!) nas je pripeljala gondola, vzpon pa smo izkoristili še za ogled nekoč perzijske trdnjave Narikala. Od tod vodijo tudi stopnice do botaničnega vrta, a si ga nismo ogledali, saj nas je bolj zanimalo, kje (in če sploh) je kavo pil Bush mlajši. Ker mladi natakar v kavarni, kjer naj bi Bush spil kavo, s tem dejstvom ni bil seznanjen, smo se obrnili in odšli drugam, nakar je za nami pritekel starešina in trdil obratno – da je Bush le bil pri njih. A mi smo se že namenili drugam, mlademu natakarju pa želim vse dobro – upam, da ni ostal brez službe. Na poti odkljukamo še mestno kopališče, džamijo, sinagogo, kip tamada (mojstra nazdravljanja), Sionsko katedralo oziroma stolnico Marijinega vnebovzetja, igriv poševni stolp, ki pripada lutkovnemu gledališču, vmes premagamo Nemce v košarki in se v prostem popoldnevu prepustimo spontani debatni kavarni s sopotniki pod hotelskim latnikom.
Zvečer smo ob rahli kakofoniji pevke in zvočnikov deležni razvajanja s tradicionalno hrano in plesom. In seveda alkoholnimi derivati. Ja, ljubezen gre res skozi želodec in pogreje kri.
A romantiko na stran … Ajde, ustaj vojsko, u pokret, Stalin čaka! Na poti v Gori, rojstno mesto tega jeklenega moža, smo se ustavili še v najstarejši naselbini v Gruziji, antičnem Uplistsiheju, ki so ga v končni zaton pahnili Mongoli v 14. stoletju, doživeli vesoljni potop in ugotavljali, ali je odtis mongolskega obraza v skali samo dobra marketinška poteza. V Goriju so nas zopet pozdravili lokalni ulični psi, ki pa nad ponujenimi ogljikovimi hidrati niso bili preveč navdušeni. Gori je vsekakor mesto, ki si zasluži malce več pozornosti, sploh če ste po duši ruinoljubci. Ravno tako je obvezen ogled Stalinovega muzeja, a da vseeno kdo rojakom ne bi očital (prevelike) naklonjenosti Stalinu, je lokalna vodička v muzeju – ki stoji v neposredni bližini Stalinove skromne rojstne hiše – poskrbela za ravnodušno pripoved, ki nas je pustila precej … hladne.
Pot smo nadaljevali v vojaškem slogu – po gruzijski vojaški cesti, ki je glavna pot preko Kavkaza iz Gruzije v Rusijo. Stanje na sicer zgodovinsko pomembni poti je danes precej podobno razmeram na slovenskih avtocestah – glavna prometna žila za tovornjake, zastoji in živčni vozniki. Sicer dih jemajoče razglede so vmes prekinjala gradbišča – na eni strani gradijo Turki, na drugi Kitajci, vmes pa je začelo še deževati. In čeprav smo prenočili v hm … zanimivem penzionu (so nam Kitajci odstopili sobe?) ter si večer ob vinu krajšali s horror movie scenariji o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo na jutrišnjem pohodu proti ruski meji (a se ni – Oskarjeva potovanja so povsem varna), smo globoko v sebi vedeli, da bo jutrišnji dan nekaj povsem drugega. In da bomo spet videli barve. In res. Napočil je čas, da se odpravimo še višje v gore.
Na pohod do cerkve sv. Trojice (Gergeti) smo krenili še pred zajtrkom ob 6.00, ob vznožju pa se nam je pridružil lokalni pes, ki nas je spremljal vse do vrha (da niso vsi ti čipirani psi v resnici ruski vohuni?). Na vrhu smo potrebovali nekaj trenutkov, da smo prišli do sape – pa ne zaradi vzpona, temveč zaradi dih jemajočega razgleda na goro Kazbek, eno višjih gora Kavkaza, ki stoji na meji gruzijskega okrožja Kazbegi in ruske republike Severna Osetija-Alanija. Da bi bilo vse še bolj kičasto, so čez travnik zdirjali divji konji.
Po povratku v penzion, ki ga ne bomo nikoli pozabili, smo se na vojaški cesti na poti nazaj ustavili še na gruzijskem oranžnem Pamukkaleju (barvo mu daje visoka koncentracija železa), na pokopališču nemških vojnih ujetnikov 2. svetovne vojne, pri spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva, zgrajenem leta 1983 v obeležitev odnosov med državama, z zopet dih jemajočim pogledom na brezmejno pokrajino, v mestu Mcheta seveda z ogledom stolnice Svetitskhoveli (UNESCO jo je leta 1994 uvrstil na seznam svetovne dediščine) in prostim časom, nato pa je sledil še vzpon do samostana Jvari, ki je redek primer zgodnje srednjeveške gruzijske cerkve in je do danes ostala skoraj nespremenjena, ponuja pa lep razgled na sotočje rek Aragvi in Kura (Mtkvari).
Sledilo je prosto popoldne v Tbilisiju pred odhodom na peron.
Preberite nadaljevanje – Potovanje je najboljše zdravilo: prirodni, pristni in prisrčni Gruzija in Armenija – 2 del
