Piše: vodnik Blaž
Ko se prvi dan peljemo proti Romuniji, je ena prvih stvari, ki se jo dotaknemo dnevni pregled programa. Najprej je na vrsti Romunija in nato še bolgarski program ter drugi dan, ko gremo do prelaza Šipka. Tam nas čaka 8 metrski bronasti kip leva, do katerega pa vodi skoraj 1000 stopnic. Ko prvič omenim 1000 stopnic, je ponavadi kakšen prestrašen/presenečen pogled na avtobusu: »A se heca? Saj ni res? Ali je?«
No, ni hec … Ampak že takoj povem, da ni skrbi. Bronasti lev nas čaka šele čez teden dni in do takrat bomo še veliko trenirali. Prvi trening sledi že zvečer – naš prvi hotel na poti, v mestu Satu Mare namreč nima dvigala. In tako se začne. Sicer ima hotel samo dve nadstropji pa vseeno, ko nosiš vso prtljago gor in dol, se zdi, da je več.
Potem pa pride na vrsto Sighisoara in 160 stopnic, ki vodijo do lokalne šole – lahko jih prehodimo kot učenci, kot učitelji ali kot hišnik, vseeno je, saj imajo vsi pred seboj enako pot. Tudi mi. Ko imamo za seboj drugi dan treninga, nas čaka palača parlamenta v Bukarešti. Po ogledu notranjih prostorov nam lokalna vodnica zaupa, da smo prehodili okoli 200 stopnic. Napredujemo … In že smo v Bolgariji. Prvi hotel v Velikem Trnovem sicer ima dvigalo, ampak je verjetno najmanjše in eno najpočasnejših v Bolgariji. Tako da je veliko hitreje peš. In hotel ima pet nadstropij, tako da se človek kar nahodi.
Potem pa je tu že prelaz Šipka. Ruska vojska je z bolgarskimi in finskimi prostovoljci tukaj v štirih bitkah premagala turško in vse skupaj je vodilo v samostojnost Romunije, Bolgarije in Srbije. Ko jim je na vrhu prelaza zmanjkalo municije, so začeli metati kamenje, nato puške, čelade ter mrtve soborce. In uspelo je! Prelaz so zadržali pod nadzorom, dokler niso prispele dodatne čete.
In danes je njim v čast (vse skupaj je padlo okoli 200.000 ruskih vojakov) postavljen bronast lev, velik spomenik, do katerega skupaj vodi 1000 stopnic (+ – 10 odstotkov).
Ko prispemo na parkirišče, povem skupini, da imamo na voljo eno uro za vzpon in spust ter za še kaj drugega zraven. Veliko je dvomov, če je časa dovolj … ampak, ko se znova vidimo na avtobusu, je ponavadi: »Kaj si nas pa strašil? Saj sploh ni bilo nič takega!«
In res, hitro se pride gor, še hitreje dol, pogled pa je vreden vsega treninga. Ne le lev, okoliški hribi in doline, vidi se dolina vrtnic, dolina tračanskih kraljev, nekdanji sedež komunistične partije v Buzludži… No, razen ko je megla kot je bila nazadnje in se ne vidi skoraj nič. Pa še stopnice so bile zaledenele.
V spomin padlim ruskim vojakom so v bližini postavili še rusko cerkev, pa cerkev Aleksandra Nevskega v Sofiji, ampak vse se je začelo z levom!
