V Sloveniji mi večkrat popustijo živci. Običajno se to zgodi na cesti ali v trgovini. Saj poznate situacije, ko vsak rine naprej s svojim avtom ali pa s svojim nakupovalnim vozičkom in se pri tem ne ozira na druge? Ste jeklenih živcev ali tudi vi takrat preklinjate? Ali pa ste morda eden tistih, ki rine? Saj če vsi tako brezobzirno rinejo svoje avtomobile in nakupovalne vozičke preko drugih, je to očitno dobra strategija, da človek kaj doseže.
No, jaz sem ena tistih, ki se ji dvigne pritisk in preklinja. Za nameček se potem spomnim, kako lepo je na Portugalskem, kjer mi avtomobili vsi po
vrsti ustavljajo pred prehodom za pešce. Včasih se samo bližam prehodu in, ne da bi imela namen prečkati, kar tako pogledam čez ramo, prihajajoči avtomobil pa ustavi. Potem mi je malo nerodno in včasih prečkam samo zato, da oni ni zastonj ustavljal. Spomnim se, kako ne-stresno je nakupovanje z vozičkom v supermarketu, če ni podobno zaletavanju avtomobilčkov v lunaparku. In spomnim se, kako lepo je hoditi po mestnih ulicah, kjer me ljudje dejansko opazijo in zato pazijo, da se ne zaletijo vame in mi rade volje pridržijo vrata, ko vstopam v trgovino. Nekega sončnega dne sem celo naletela na skupino mladih, ki je hodila po Rui Augusti v Lizboni, glavni peš ulici v mestu, z lepenkami, obešenimi okrog vratu, na katerih je pisalo, da ponujajo brezplačne objeme. In res so jih.
Portugalci so neverjetno prijazen narod. To občutiš na vsakem koraku, naj bo na cesti, v trgovini, v hotelu, v restavraciji, v parku ali v kavarni. S svojo prijaznostjo ti dajejo občutek vrednosti, topline in varnosti. Gre za občutek, da smo vsi ljudje in smo si vsaj v tem pogledu enaki. To pa potem rojeva tudi medsebojno spoštovanje. Zato so ljudje izredno vljudni,
v govorici in vedenju. Imajo številne naslove in vljudnostne izraze, ki jih uporabljajo pri pozdravljanju in uradnih stikih. Drugim dajejo prednost in vse poteka v nekakšnem tekočem umirjenem ritmu. Videzu dajejo velik pomen, bogati in revni, meščani in vaščani so vedno lepo urejeni. Lepo je potovati po deželi, kjer se človek tako prijetno počuti.
Portugalska je danes zelo raznolika dežela, opazne so razlike med severom in jugom, med modernim mestnim načinom življenja in tradicionalnim podeželskim. Za severnjake velja, da so bolj keltsko-iberske krvi, zato so višji in svetlejše polti, imajo hladnejši atlantski temperament in so bolj konservativni. Prebivalci na jugu so se bolj mešali z judovsko, mavrsko in afriško krvjo, zato so manjše rasti in temnejše polti, imajo toplejši mediteranski temperament in so bolj liberalni. Podeželje prekipeva od lokalnega ponosa, verskih praznovanj s procesijami in festas z ognjemeti, muziko ter obilico jedi in pijače. Mesta so doživela silovit razvoj ter pohod materializma in individualizma, meščani so vse bolj posvetni in zahodnjaški.
Vendar raznolike Portugalce med seboj povezuje svojstveno melanholično občutje, ki mu pravijo saudade. Gre za grenko-sladko nostalgijo za izgubljenim ali hrepenenje za nikoli dobljenim
in nedosegljivim… Gre za melanholijo, izraženo v presunljivih melodijah fada, ki se kot senca preteklosti razlegajo po tlakovanih ulicah Lizbone. Saudade jih dela mirnejše, bolj zadržane in bolj otožne. Zato Portugalci sami zase pravijo, da so najmanj latinski od vseh latinskih narodov. Po drugi strani pa so izredno družabni ljudje. V številnih kavarnah je slišati veselo žuborenje klepeta. V starih mestnih četrteh ljudje živijo bolj vaški kot mestni način življenja, kjer se vse odvija na ulici in je skupnost močno povezana med seboj. Preprosti opravki na pošti, banki in drugih uradih trajajo na Portugalskem nekoliko dlje, saj ljudje še malo pokramljajo med seboj. Parki so vedno polni ljudi, ki se družijo in igrajo na njihovih zelenicah. Nočne ulice oživijo v mladostniškem zanosu brezkončnih zabav.
Nič nam ne pove o kakšni deželi toliko kot njeni ljudje. Velik del posebne privlačnosti Portugalske lahko pripišemo prav Portugalcem. Edinstvena kombinacija latinske strastnosti in družabnosti ter portugalske zadržanosti in globoko zakoreninjene otožnosti jih naredi tako očarljive. In zaradi njih se tako rada vračam na Portugalsko.
Ana Hočevar
