Prvič je vedno najmočnejšič – 2. del
Piše: Iztok Mervič
Izredne okoliščine zahtevajo izredne poteze, zato sem prisluhnil Oskarjevi viziji, da se med prvimi spet podamo na pot. Kam? »Vzhodna Turčija!« je rekel Oskar in niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Ni dolgo trajalo, da sem sprejel izziv in znašel sem se v vrtincu nove zgodbe, še posebej intenzivne in vsebinsko bogate. Iz Brazilije sem priletel v Slovenijo, se vrgel v deročo reko in zaplaval … v Vzhodno Turčijo.
Vzhodna Turčija 2/4
Prvi del – kliknite tukaj.
Prva predavanja pod budnim Oskarjevim očesom preživim in njegova konstruktivna kritika mi daje novih idej. Zgodnje vstajanje, pozni prihodi in visoke temperature so napovedovale pestro nadaljevanje. Toliko je za povedati, toliko za prehoditi in toliko za začutiti! Uf, res je povsem nova izkušnja, kljub temu da imam za sabo že kar nekaj vodenj po precej specifičnih deželah.
Po stopinjah Marca Pola na svileni cesti, preko prelazov v Pontskih Alpah in že zadiši po nekem drugem svetu – Vzhodna Anatolija. Vse močnejši so odmevi seldžuških nomadov, ki so vihrali tukaj skozi, pustili neizbrisen pečat in začeli z zgodbo, ki je spremenila podobo sveta za naslednjih tisoč let. Več kot vem o Islamu in muslimanih, manj razumem naše stereotipne zmote o tej religiji in bolj sem dovzeten za prijazne geste domačinov – dlan na srcu, rahel spoštljiv priklon ali pa voščilo: mir s tabo! Kje in kdaj smo mi pozabili te navade in oliko? Sproščeno vzdušje v mošeji, kjer je vsakdo dobrodošel. Odločim se, da bom prav v vsakem kraju poskusil nekaj novega za pod zob in če bo le mogoče tudi krajevno specialiteto. V Erzurumu je to prav poseben dža kebab – prava odločitev!
Naslednji dan pa prva prava izkušnja z domačini. Ne s prodajalci ali z natakarji in receptorji v hotelu – ampak pristno druženje v mali vasici, kar nekje na poti. Bližnje srečanje dveh svetov je polno zvedavih pogledov in sramežljivega hihitanja. Tako kot so oni zanimivi nam, smo tudi mi njim. In ker so naši nameni čisti, nas po začetnem nekajminutnem ocenjevanju brez predsodkov povabijo medse – kar k sebi na dom, na čajček seveda. Ali pa na svež domači ayran. In takega povabila seveda ne zavrneš, nenazadnje se niti ne spodobi. Pomislim, kdaj me je nazadnje v kakšni slovenski vasi nekdo povabil na kavo, ko sem se sprehajal mimo njegovega dvorišča in fotografiral njegov kup gnoja. Hmmm…
Kmalu po obisku male vasice me na poti preseneti nov svet, nove barve. Sem v Coloradu, na Marsu ali v Vzhodni Turčiji? Ne morem verjeti, da je taka pokrajina še vedno skorajda nezapisana na turističnem zemljevidu – in se zdramim, ko vidim, da se zraven že gradi neke vrste turistični objekt. Zgleda, da je zdaj še zadnji čas za sproščen sprehod po magični pokrajini – kamor ti srce poželi. Neprecenljivo. V bližnji prihodnosti bodo tu že morda urejene in uhojene turistične poti. Ali pa ne, morda pa bo masovni turizem te skrite kotičke vseeno zaobšel. Upam, da bo temu tako, pomislim … Podobno me šokira Hudičev grad. Le zakaj – za vraga – ni še nihče prišel na idejo, da bi tukaj posnel kakšno sceno za Igro prestolov ali pa Gospodarja prstanov? Kakšna lokacija! Direktno iz sanj … No, v resnici je še bolje tako, naj še nekaj časa ostane skrit za vse tiste, ki pridejo sem spoznavat svet izven ustaljenih turističnih poti.
Vožnja po barviti pokrajini me je pustila brez besed in skorajda pozabim, da sem že malo lačen. Kaj bo danes dobrega za večerjo? Prav gotovo nekaj lokalnega. Piti, lokalna jed z jagnjetino, to se dobro sliši. Smo že blizu Karsu, mestu, čigar zimsko spanje je zasanjano opisoval Orhan Pamuk v njegovem romanu Sneg.
Za nadaljevanje (3. del) kliknite tukaj.
Fotografije: Daniela Žagar, Oskar Savarin in Iztok Mervič