Piše: Grega Rodman
Indija koromandija! Pa smeti in revščina. Kulturni šok in začinjena hrana. Taj mahal! Da je nekaj zelo drugače kot pri nas. Ker želimo poskusiti nekaj novega. To so običajno odgovori, ko sopotnike vprašam “zakaj ste se pa vi odločili, da greste v Indijo?” Kaj pa se zgodi na poti? Ali so vsa ta pričakovanja uresničena, ali je Indija v resnici drugačna?
Za začetek je potrebno ozavestiti, da je Indija velika kot tretjina Evrope. Tako da reči “sem bil v Indiji”, je podobno, kot bi rekli “sem bil v Evropi”. Ja, Evropa. Lahko si bil na Švedskem, lahko v Italiji ali v Grčiji. Zelo raznolika zgodba. Enako je z Indijo. Vseeno so določeni vzorci, ki se tekom potovanja po Indiji pokažejo, in te bom v nadaljevanju opisal.
Ali ste vedeli, da se s sopotniki običajno strinjamo, da sploh ni tako umazano, kot smo pričakovali? In da celo ločujejo. Sicer malce drugače kot mi, ampak vseeno. Oni imajo ločitev med mokrimi in suhimi odpadki. Na večjih otokih s smetmi pa temu dodajo še dva koša in sicer koš za sanitarne odpadke (plenice, higienski vložki, povoji in podobno) in koš za nevarne odpadke (baterije, zdravila s pretečenim rokom, kemikalije in podobno). Torej moramo v Indiji pred odlaganjem plenice preveriti, ali je njena vsebina bolj tekoča, ali trdna? Očitno, ja.
Kaj pa hrana? Je res tako pekoča? Ja in ne. Kot sopotniki, ki smo prvič v Indiji, hodimo po lokacijah, kjer znajo hrano prilagoditi. “Indian spicy or european spicy?”, je običajno prva stvar, ki te vprašajo, ko naročuješ. Običajno prve dni izberemo bolj varno možnost, proti koncu potovanja pa smo že bolj pogumni. Potem pa je tu še klasična izjava lokalnega vodnika o začinjenosti hrane: ‘’Indijska hrana sploh ni pekoča! Samo čili je pekoč!’’ Konec potovanja se običajno strinjamo, da smo dobro jedli. Je pa res, Indija ni dežela za mesoljubce. Hrana bazira na stročnicah in drugi zelenjavi, polno je riža in izdelkov iz pšenice. Tisti, ki jedo preverjene možnosti, gredo običajno skozi celo potovanje brez prebavnih motenj.
Je Indija kulturni šok? Za večino, sploh pa manj izkušene sopotnike, ja. Ni pa nikakršen baubau. Res je, da so Indijci drugačni od nas, včasih nas preseneti, kako prijazni so! “Meni je bilo najlepše opazovati, kako te tudi odrasli gledajo z očmi otroka!” je zadnjič pripomnila sopotnica. “Meni pa je bilo najlepše videti, kako se obnašajo do živali. Krave, psi, opice in ljudje, tu so vsi ena velika družina”, je nadaljevala druga. Šokantno! Izpostaviti je potrebno še, kako Indija nagovori čute, ki pri nas niso vedno v ospredju. To sta voh in sluh. V Indiji je mogoče zavohati tako raznovrsten vonj, za katerega bi si upal reči, da ga v Sloveniji težko najdeš. Podobno je s sluhom. Na ulicah Varanasija je lahko tako glasno, da bi najraje šel takoj nazaj na letalo! Ampak se splača …
Potem so tu še male indijske začimbe, ki naredijo naše potovanje še bolj doživeto. Koliko bi rekli, da je kazen za kajenje na vlaku? No, koliko? Če preračunamo v evre, je kazen 2 evra. Ali pa ko na istem vlaku v enem vagonu vidiš menedžerja, ki na svojem ThinkPadu izpolnjuje Excelove tabele, v drugem pa dobiš občutek, da tam za Excel še nikoli niso niti slišali. Potem ti prinesejo sok, ki ima osemnajst procentov sladkorja. Osemnajst. Ali pa ko na ulici vidiš avto Porsche Cayenne in takoj za njim pripelje rikša.
To je Indija, dežela nasprotij. Dežela, ki nam ponudi več vprašanj, kot odgovorov. Dežela, ki je kot gost sirup in jo lahko zato jemljemo samo po malih odmerkih. 9 dni programa Klasična Indija z Varanasijem je lahko odlična prva doza! Za bolj pogumne pa imamo 15-dnevni program V kraljestvu Šive. Se vidimo!
