28. jul, 2021   Agencija Oskar, Vodniki, Vzhodna Turčija  

 

PRVIČ JE VEDNO NAJMOČNEJŠIČ – 4. del

Piše: Iztok Mervič

Izredne okoliščine zahtevajo izredne poteze, zato sem prisluhnil Oskarjevi viziji, da se med prvimi spet podamo na pot. Kam? »Vzhodna Turčija!« je rekel Oskar in niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Ni dolgo trajalo, da sem sprejel izziv in znašel sem se v vrtincu nove zgodbe, še posebej intenzivne in vsebinsko bogate. Iz Brazilije sem priletel v Slovenijo, se vrgel v deročo reko in zaplaval … v Vzhodno Turčijo.

Vzhodna Turčija 4/4

Tretji del – kliknite tukaj,
Drugi del – kliknite tukaj.

V daljavi odzvanja zvok turške flavte ney, kulisa zgodb iz tisoč in ene noči. Globoko smo že v Mezopotamiji, v zibelki civilizacij. Spet nov svet, nove barve, drugačne temperature – a gostoljubnost in prijaznost domačinov ostaja enaka. Še ena nova dimenzija uvajanja v vodenje nove destinacije – obvladovanje in prenašanje mezopotamskih temperatur: z juga pritiska vročina sirijske puščave in to mi predstavlja nov izziv. Že bolje razumem utrip dežele, ampak počasi se mi začne poznati, da na tem potovanju bolj malo spim. Kljub temu, da sem se na vsebino pripravljal doma, je vsak večer študijski. Tega materiala ne bo nikoli zmanjkalo?

Ponovno me impresionirajo ljudje, ki tukaj živijo. Niti enkrat na celi poti še nisem pomislil, da bi bili lahko ti kraji nevarni, počutim se celo bolj varno kot v Sloveniji. Nihče me ne poskuša ogoljufati pri cenah, ne obstajajo »cene za turiste«, obstaja samo dodatna pozornost in prijaznost za turiste in popotnike. Tega res nisem pričakoval in to mi da še dodatno energijo in spoštovanje do dežele.

Ko se sprehajam po labirintu ulic v Mardinu, me premami trgovinica z starinami. Lastnik me seveda povabi na čaj in debatirava v polomljeni angleščini. Ne čutim nobenega pritiska in vsiljivega prodajanja. Če me kaj zanima, mi pokaže, če pa ne, pa ždiva vsak na svojem koncu mizice, se drug drugemu nasmihava in srebava čaj. Nič naju ne stane, bogatejša pa sva še za eno izkušnjo in dodatno dozo pozitivne energije.

Pod vtisom stikov z neverjetno prijaznimi in gostoljubnimi domačini se sprehajam po starodavnem delu hurškega mesta Mydiat. Svež pomarančni sok v varnem zavetju karavanseraja in sprehod mimo krščanskih hiš do kulise, ki odseva moderne čase – lokacija za snemanje svetovno znanih turških telenovel, za pričaranje razkošja in romantičnih ljubezenskih zgodb, ki potem romajo na flat screen televizije, tablice, telefona in računalnika … Ojoj, neki drugi časi, vmes pa 5 tisoč let! Smo šli naprej ali pa smo pozabili osnovne principe življenja in tkanja medčloveških vezi? Filozofsko vprašanje za kakšno drugo priložnost.44 6 1024x576 - PRVIČ JE VEDNO NAJMOČNEJŠIČ - 4. del

Taisto vprašanje – še celo malo razširjeno – se mi porodi, ko obiščemo arheološko najdišče Gobekli Tepe. Zgodba o najstarejšem odkritem templju človeštva buri mojo domišljijo. Na eni strani uradne razlage, na drugi pa cel kup odprtih vprašanj. Le kako so uspeli pred 15 tisoč leti zgraditi in oblikovati te ogromne monolite? Po dosedaj veljavnih teorijah ljudje takrat še niso obvladovali tehnologije za to. Pomoč od nekje zunaj? Ali pa vrhunec neke davne civilizacije, ki je to znanje že imela? Sploh pa – zakaj? Vsi odgovori veljajo, noben ni pravi. Pravzaprav več vprašanj kot odgovorov. Odkritje je postavilo na glavo dosedaj veljavne arheološke in zgodovinske resnice in zavem se, kako malo vemo o nas, naših pozabljenih znanjih in naših potencialih za prihodnost. Snovi za razmišljanje je več kot dovolj.

Podobna vprašanja so se mi že prejšnji dan porajala na gori Nemrut Dagi, kjer počivajo stoletja pozabljeni ostanki napuha kralja Antioha. Kako pred več kot 2 tisoč leti tehnično izvesti podvig, da na več kot 2 tisoč metrov visoki gori zgradiš grobnico in postaviš kipe, ki vsak tehta po več ton? Ja, takrat še ni bilo ceste do vrha, to je moral biti res pravi tehnološki zalogaj. Poslikam impozantno sceno, nato pa misli usmerim vase in se prepustim sončnemu zahodu, ki me navda s spokojnostjo in mirom. Pozobam nekaj oreščkov in ponovno se zalotim, da se v sebi smejim. Kaj bi si lahko želel več?

Zavem se, da sem na poti doživel še mnogo drobnih doživetij – pistacijeva kava ob namakanju v reki ob seldžuškem mostu v objemu oleandrov, sprehod v pozabljenem podzemnem mestu, raziskovanje v labirintu bazarja v Mardinu, sladoled ob jezeru Van … In še bi lahko našteval.

Zadnji dan razmišljam na ladjici, ki pluje nad potopljenim starodavnim mestom Hassankeyf. Razmišljam o ljudeh, ki so zadovoljno živeli preprosto življenje v stotinah jam, ki so jih izklesali za svoje domovanje, nato pa jih je sila napredka pregnala v nova domovanja brez duše. Domačini pravijo, da se prav stežka navadijo na moderen stil življenja, a vendar novi časi zahtevajo nove prilagoditve in mestece se pripravlja na prihod turistov v prihodnosti. Mi smo bili tam še vedno sami. Tako smo bili skorajda sami pravzaprav povsod na poti. Kako hitro smo se razvadili, da ni vrst za čakanje, da ni gneče za tisto krasno fotografijo, da ni nadležnega čebljanja in kričanja.

Vse smo imeli skorajda zase, deželi smo dali našo radovednost ona pa nam je vrnila z neskončno mero osupljivih razgledov in razmišljanj. Sploh pa se nas je dotaknila duša ljudi, ki tam živijo – najsi bodo muslimani, kristjani, aleviji, sufiji, yezidi, zaratustrijanci … Ni pomembno, vsi so nas prekrasno sprejeli in kaj kmalu se je razblinilo vsako razmišljanje in sodbe o njihovi veroizpovedi in verovanjih. Zgodbe njenih starodavnih civilizacij, barvitost njenih pokrajin, sploh pa njeni ljudje – premaknilo se je nekaj novega v meni. Nisem vedel v kaj se spuščam, a sem se zaljubil. Ne želim se ji prilagajati, želim se ji samo prepustiti in uživati v njej. Moja nova ljubezen – Vzhodna Turčija.

Preberite si tudi vse prejšnje dele:
Prvi del
Drugi del
Tretji del