20. jul, 2021   Agencija Oskar, Vodniki, Vzhodna Turčija  

 

Prvič je vedno najmočnejšič – 3. del

Piše: Iztok Mervič

Izredne okoliščine zahtevajo izredne poteze, zato sem prisluhnil Oskarjevi viziji, da se med prvimi spet podamo na pot. Kam? »Vzhodna Turčija!« je rekel Oskar in niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Ni dolgo trajalo, da sem sprejel izziv in znašel sem se v vrtincu nove zgodbe, še posebej intenzivne in vsebinsko bogate. Iz Brazilije sem priletel v Slovenijo, se vrgel v deročo reko in zaplaval … v Vzhodno Turčijo.

Vzhodna Turčija 3/4

Drugi del – kliknite tukaj.

Pritisk uvajanja ne pojenja – da ja ne bom pozabil česa povedati, toliko je imen, toliko zgodb, pa še šef me budno spremlja. Pa na pravi način je treba vse to zapakirati in predstaviti, da ni to ena dolga in pusta klobasa podatkov, ampak sočna jed, katere okus si bomo zapomnili.

Danes je dan za fotografe in ljubitelje zgodovine – srednjeveško mesto Ani. Včasih eno najbogatejših mest na svetu je danes pozabljeno mesto duhov. Ani v meni prebudi domišljijo – kako je nekoč izgledalo to mesto? Bogate zgradbe, cerkve, hamami, trgovine … Strateška pozicija na svileni cesti mu je dala bogastvo, a ko so se trgovske poti premaknile, je mesto počasi začelo ugašati in je umrlo. Denar, sveta vladar… Da pravljičnega pogleda na kanjon niti ne omenjam!

34 1 1024x768 - Prvič je vedno najmočnejšič - 3. del

Vse bolj skušam razumeti perspektivo nomadskih ljudstev, ki so v gene današnjih prebivalcev teh krajev zapisala njihovo nrav, njihov značaj. Najbolj jih spoznaš, če greš k njim kar na obisk. Ampak kam? Zakaj ne kar pod vznožje svete gore Ararat? Čajček s polnomadskimi Kurdi ob vznožju svetopisemske gore. Sliši se že malo kičasto. V pričakovanju zgodbe se mi prikrade nasmeh na obraz. Ne vem, kaj naj pričakujem in zgodilo se je točno tisto, kar se je moralo. S Kurdi se pogovarjamo kar v slovenščini – in ker to počnemo z nasmehom, se popolnoma razumemo drug z drugim. Pozitivna energija ne potrebuje prevoda. Nepozabno. Sončni zahod ob obronkih Ararata, ko se spuščamo nazaj v dolino? Preveč kičasto.

34 5 1024x576 - Prvič je vedno najmočnejšič - 3. del

Naslednji dan nam Ararat postreže še z bibličnim sončnim vzhodom, domišljija in raznorazne teorije pa zopet zaživijo v polnem sijaju, ko stojim pred Noetovo barko. Je to res to? In tudi če ni, zgodba je močna. Na muslimanskem pokopališču v Dogubeyazitu ležijo 600 letniki. Le kje je finta? So zgodbe o biblijskih očakih večstoletnih starosti nenazadnje resnične? Skromna ženica nam ob grobnici lokalnega svetnika postreže z lokumom. Prvič nas vidi, ničesar ne zahteva niti ne pričakuje v zameno in ve, da nas že čez par minut ne bo več in nas nikoli več ne bo videla. In vendar nam popotnikom z nasmehom ponudi vse, kar je imela s sabo.

V palači Isaka Paše se mi razblini stereotip o sultanovem haremu, ki ni bil leglo razvrata in hedonizma, kot si ga morda poenostavljeno in romantično predstavljamo zahodnjaki, ampak institucija z natančno določenimi pravili, kjer se je kovala politika osmanskih sultanov. Nova perspektiva.

34 3 1024x768 - Prvič je vedno najmočnejšič - 3. del

Preden obiščemo mojstre starodavnih filigranskih obrti, božamo neverjetno scrkljane vanske mačke z enim modrim in enim zelenim očesom. V lokalni trgovini si naredimo zaloge oreščkov, suhega sadja in ostalih naravnih energetskih pripomočkov. Izgleda, da kar za nekaj mesecev, saj se ceni in izbiri ne moremo upreti. Sončni zahod na citadeli, ki kraljuje nad starodavno prestolnico Urartov ob Vanskem jezeru, nas navdahne z spokojnostjo.

Ko naslednje jutro posedamo in se pogovarjamo v družbi tkalk preprog in kilimov, začnem razumevati, zakaj so tako cenjene. Tkalke tedne ali celo mesece tkejo preprogo, v katero dajo svojo dušo. Če se je počutila veselo, bo preproga sijala v barvah, če je bila žalostna, bo odražala njeno počutje s spokojnejšimi barvami in vzorci. Prave umetnine.

34 2 1024x768 - Prvič je vedno najmočnejšič - 3. del

Komaj čakam, da se namočim v sodavem jezeru Van – največjem jezeru v Turčiji. Občutek imam, da plavam v svilnati vodi, nekako mehko mastni … Kako naj to razložim? Zadeva, ki jo je dobesedno potrebno izkusiti na lastni koži. Zaradi specifičnih lastnosti te vode (ki je zgodba zase), v jezeru živi le ena vrsta ribe inci kefali, neke vrste ciplja. Poskusim jo in ni mi žal.

Ob poti v neuradno prestolnico turškega Kurdistana Diyarbakir postanemo v karavanseraju – postojanki za trgovce na svileni cesti. Pred mano zaživi podoba avanturistov, ki so se po dolgem dnevu hoda v karavanseraj prišli okrepit, se spočit in očistit skupaj s svojimi kamelami. Koliko zgodb, dragocenosti in verovanj se je pretakalo tam, ko so si ob večerih trgovci in popotniki izmenjavali svoje izkušnje s poti. To je bil pravi inkubator fuzij novih idej. Čaka nas zaslužena turška kava – da ne bo samo čaj – in refleksija preteklih dni ob mostu preko svete reke Tigris.

34 6 1024x576 - Prvič je vedno najmočnejšič - 3. del

Fotografije: Daniela Žagar, Oskar Savarin in Iztok Mervič