Za mojo potovalno kariero je kriva učiteljica angleščine iz srednje šole, ki me je označila za najslabšega dijaka v svoji karieri. Sit njenih zgodb sem se pri sedemnajstih odločil, da bom štiri mesece delal v ZDA. Dolar je bil cenjen, zato sem skočil še malo južneje, v Mehiko. Spomnim se prve cigare in najetih mariačijev, ki so prepevali samo zame. Takšno življenje mi je postajalo vse bolj všeč. Od takrat do danes je za mano že veliko prepotovanih kilometrov in raznolikih dežel. Vmes mi je kakovost potovanja postajala pomembnejša od nabiranja žigov obiskanih dežel, zato sem se začel vračati v že obiskane dežele in raziskovati njihovo globino, namesto da bi vedno ostajal le na površju neke nove dežele kot kakšen zelenec (gringo) sredi Mehike. Ko sem doma, moje življenje dobi monotone obrise in postanem živi sanjač o vsem mogočem. Ko potujem, zaživim kot puščavska roža enodnevnica. Življenje dobi nove vibracije in impulze, kri se hitreje pretaka. Polno življenje živim na potovanjih, zato ostajam večni popotnik in svet je moj dom. Konec koncev rad potujem in delam to, kar znam. Tukaj ni nobene prisile, samo nedolžna zaljubljenost.
