Piše: Tadeja Korošec
Potovanja v vzhodno Turčijo >>
Ravno sem se vrnila z letošnjega drugega potovanja po vzhodni Turčiji. Bilo je … čudovito, močno in nepozabno, kot vedno. V ta del sveta imam priložnost s potniki odhajati že nekaj let in vedno vsem povem, da je to moje najljubše potovanje. Zakaj imam vzhodno Turčijo tako rada? O tem bi se dalo pripovedovati na dolgo in široko. Spodaj želim z vami podeliti samo nekaj mojih iskrenih »zatojev«:
- Ker na tem potovanju obiščeš kar 3 turške regije (ostanejo samo še 4!).
Turčija je ogromna dežela, polna spomenikov, in upravičeno jo imenujejo »muzej na prostem«. Medtem ko je nam bolj poznan njen zahodni del (Istanbul, egejska obala …), na našem potovanju obiščemo »divji vzhod« – pristen in neukročen. Priletimo v črnomorsko regijo, se skozi vzhodno Turčijo vozimo ob meji z njenimi vzhodnimi sosedami Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžanom in Iranom ter zaključimo v jugovzhodnem delu, Mezopotamiji. Po našem potovanju od sedmih turških regij ostanejo samo še štiri in tako imate že idejo, kam na naslednje potovanje.
- Ker lahko poskusiš odlične črnomorske lešnike.
Črnomorska regija, kjer začnemo, je bujna, zelena, vlažna in rodovitna. Črno morje in ozka obala, ki se dviguje nad njim, sta kot nalašč za gojenje lešnikov in črnega čaja. Medtem ko turškega čaja do odhoda v Turčijo morda še niste poskusili, ste lešnike zagotovo že – vsakič, ko se posladkate z Nutello, Ferrero Rocherjem, Kinder Buenom ali Mon Cherijem. Na našem potovanju se jih lahko do sitega najeste in okusite njihov pravi, čisti okus brez čokolade. Dobrodošli torej vsi ljubitelji lešnikov.
- Ker lahko popiješ več čaja, kot si si kadarkoli mislil in ga doma sicer sploh nikoli ne piješ, tukaj pa ga piješ, kot da ne bi mogel živeti brez njega.
Čaj se pije vedno in povsod. Za zajtrk, po kosilu in po večerji. Pred spanjem in po spanju. Brez čaja v Turčiji ni življenja. Čaj ni samo pijača, je obred. Popije se jih po 10, 15 ali še več na dan. Čaj pomeni trenutek umiritve, spiješ (počasi srkaš) ga sam ali v družbi in izraža tudi dobrodošlico gostu. Tudi najskromnejša hiša ti bo ponudila čaj. Brez spraševanja. Čaj je obvezna oprema. Gesta, ki tudi če ne razumemo niti besede turško, v sebi nosi prav toliko topline gostitelja, kot je vroča sama pijača. Šele ko začneš piti čaj v Turčiji, se zaveš, kako zelo ti je manjkal v življenju.
- Ker verjetno drugače nikoli ne bi odkril ajrana … zdaj pa ne veš, kako živeti brez njega.
Ajran je tako kot čaj nepogrešljiva pijača Turčije. Kdo bi si mislil, da razredčen soljen jogurt v vročini prija še celo bolj kot pivo! Morda tudi zato, ker piva ni, ajran pa je. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva. Ajran je dediščina nomadskih plemen, recept, ki ga s seboj nosijo generacije, ki so namolzeno mleko spremenile v fermentiran napitek, ki se je ohranil dlje, obenem pa dodatek soli nadomešča vse, kar pot v vročini iz telesa odnese. Ajran je lahko odprt – na litre ga pripravijo svežega tisti dan in prodajalci ajrana vam ga nalijejo v bakrene skodelice kar na ulici – ali zaprt; ta je na voljo tudi v trgovini v embalaži. Ajran je tisti, ki poskrbi, da kljub velikim količinam mesa prebava nemoteno teče dalje. Pravijo, da tudi uspava, zato ga po kosilu ne pijejo, če morajo voziti. Tega mita ne morem potrditi, ker v vzhodni Turčiji nikoli ne spim. Kdo bo pa spal ob vsem tem, kar se tukaj vse krasnega dogaja. No, ampak ajran je pa zakon.
- Ker lahko vsak dan ješ merčimek in se ga ne naveličaš.
Mesojedci v Turčiji nimajo težav, saj je celotna Turčija dežela kebabov in raj za vse ljubitelje roštilja. Vegetarijanci so malo bolj omejeni, ampak zaradi ene jedi kljub sicer prevladujočemu mesnemu obilju preživijo tudi vegetarijanci – lečine juhe. Ta te reši za zajtrk, za kosilo in za večerjo. Na meniju je vedno, 24/7, v vseh restavracijah, kot predjed, in z njo se ogrejejo tudi tisti, ki po njej pričakujejo še döner. Merčimek je eliksir moči. In merčimek je tako kot turški čaj identiteta celotne Turčije. Priporočamo ga z limono in pekočo papriko, tako kot ga jedo Turki. Vsak dan.
- Ker je še vedno tako pristna in ne množično turistična.
Vzhodna Turčija je uspela ohraniti svoj čar in žar, svojo avtentičnost, saj množični turizem v rušilnem obsegu tja še ni prodrl. Redko so table v angleščini, če sploh so … mnogih krajev še turški turisti ne poznajo, naš Oskar pa je odkril poti, ki so včasih neznane še domačinom. Potovanje v vzhodno Turčijo je resnično srečanje z divjo dušo tega dela Anatolije in tudi z našo lastno dušo, ki se prebudi in osvobodi v tej nepokvarjeni divjini.
- Ker vidiš reki Evfrat in Tigris!
Uf. Evfrat in Tigris, večni reki. Vsaka od njiju je posebno doživetje. Si predstavljate, kakšno doživetje je šele, če na potovanju vidiš kar obe? Se čeznju sprehodiš, zapelješ z barčico in se v Evfratu tudi okopaš? V samem Evfratu! Območje med obema rekama, Mezopotamija, te presune, hočeš nočeš, ne glede na to, ali si čustven ali ne. Si na kraju, ki ga v teoriji poznaš, saj se je vprašanje »Kje se je začela naša civilizacija?« pojavilo na vsakem testu zgodovine, nikoli pa si nisi predstavljal, da boš tukaj kdaj zares tudi stal. Zdaj si tu. Na ozemlju, kjer se je uradno začela naša civilizacija. In na območju, kjer se je neuradno začelo vse, še preden se je uradno vse začelo. Do tja še pridemo (Göbekli Tepe).
- Ker potuješ po poteh svilne ceste.
Ste si kdaj predstavljali, da ste Marco Polo, ki potuje proti daljnemu kitajskemu dvoru, na svoji poti pa prečka seldžuške mostove, spi v karavansarajih in uživa v prostranstvu dežele ter dogodivščinah, ki ga spremljajo na poti? Po mnogih krakih svilne ceste potujemo tudi mi. Vzhodna Anatolija je prepredena z odseki te starodavne cestne povezave, kjer ob cestah še vedno vidimo »motele« tistega časa, kjer so s svojimi kamelami prenočevali karavanarji, in prečkamo mostove, ki še danes držijo ter popotnika varno prepeljejo čez reko.
- Ker slišiš govoriti jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus in dobiš od sirskega pravoslavca še blagoslov.
Ste kdaj pomislili, kako je zvenel jezik, v katerem se je pred 2000 leti pogovarjal Jezus s svojimi prijatelji in družino, v njem premišljeval ter sprejemal odločitve? To ni bila hebrejščina, temveč aramejščina. Ste kdaj pomislili, da je ta isti jezik še vedno živ in ga še danes govorijo v določenem delu jugovzhodne Turčije? (Pa tudi v manjših skupnostih Sirije, Iraka in Irana.) No, zdaj veste. Na našem potovanju obiščemo samostan sirskih pravoslavcev, kjer obredje še vedno poteka v aramejščini, ki je tudi materni jezik sirskih kristjanov, ki živijo med Mardinom in Midjatom. In če imamo srečo, nam je v Kristusovem jeziku namenjen tudi Očenaš in blagoslov.
- Da se počutiš dobrodošlega in zaželenega na vsakem koraku, ves čas.
»Buyrun«, »Merhaba«, »Hoş geldiniz«.
Ko se sprehajaš po vzhodni Turčiji, se zgodi nekaj neverjetnega. VSI so te veseli! Vsi te pozdravljajo, vsi te sprašujejo, kako si, vsi te vabijo, da vstopiš. Kako lepo je, ko te je človek vesel, ne da bi za to moral komu kaj plačati ali od njega kaj kupiti. Še več – mnogokrat ti poleg tega, da so te veseli, še celo kaj podarijo! Čaj, vodo, solato, sladico, sir … turška gostoljubnost resnično ne pozna meja. Besede dobrodošlice, kot so »Buyrun«, »Merhaba« in »Hoş geldiniz«, odzvanjajo na vsakem koraku, pred vsakimi odprtimi vrati. Na začetku te morda še malo stiska, ker je avtomatski evropski odziv lahko: »Tale pa zagotovo nekaj hoče.« Ko pa se zaveš, da resnično samo iskreno pozdravljajo popotnika in so preprosto pristno prijazni, dojameš, kako lepo ti je. In kako tega v vsakdanjem življenju manjka.
- Ker so Kurdi najboljši gostitelji.
Večino časa se premikamo po neuradnem Kurdistanu, ozemlju, ki so ga Kurdi poseljevali že od nekdaj. S Kurdi smo tako v stiku ves čas in vse, česar o njih prej (še) nismo vedeli, doživimo tukaj. Njihovo neizmerno gostoljubnost, nasmejanost, živahno glasbo in povabilo na ples, njihovo zgodbo, ki do naših krajev ni uspela priti, in predvsem ljubezen do svoje skupnosti. Pa tudi vero v boljšo in pravičnejšo prihodnost. Inšallah.
»Če nisi cvet, ne bodi niti trn.« Kurdski pregovor.
- Ker lahko objemaš kangale, ki so največji srčki.
Vsi ljubitelji psov boste na potovanju še toliko bolj uživali. Na hribovitem podeželju, včasih tudi v mestih, nas pogosto pridejo pozdravit avtohtoni anatolski ovčarji, z drugim imenom pasme kangali. Ti veliki, krasni in dostojanstveni psi so zvesti čuvaji čred drobnice in velika pomoč pastirjem. Kljub temu da pasje šole tam ne obstajajo, so to najbolje vzgojeni psi, kar sem jih srečala, in toliko kot so veliki, toliko veliko je tudi njihovo srce. Zelooo veliko. Nikar se jih ne ustrašite, če se vam približajo (razen če vstopite na njihov čuvani teritorij pred hišo – to je druga obravnava), saj so takšni kot domačini – prišli so vas iskreno pozdravit in vam zaželet dobrodošlico.
- Da uživaš v prometnih zamaških iz koz, ovc in krav.
Ceste so v vzhodni Turčiji povsod zelo dobre, se pa na njih občasno pojavijo določene ovire. Moja najljubša ovira je čreda, ki ti prečka pot. Včasih je krajša, mnogokrat daljša, a ta živi zid, ki te ne spusti naprej, je najboljši prometni zastoj, ki se ti lahko zgodi. Ovce, koze, krave, psi in oslički, pastirji – vsi gredo v svojem ritmu naprej in se ne pustijo motiti. Malenkost pastir že s palico pohitri zadnje živali, da se premikajo hitreje, prav dosti pa ne. Pisani kožuhi migetajo v tej živi reki, zvonci okoli živali vodnic udarjajo svojo melodijo, ki te – daljša kot je kolona, ki prečka cesto – vedno bolj pelje v trans. V zavedanje, da se je trenutek resnično ustavil. In tudi ti si se ustavil. Ker si se moral. In to brez slabe vesti.
- Da iz strehe v Mardinu vidiš razgled nad celo Mezopotamijo.
Ta razgled je … vreden najmanj vašega potovanja sem. Mesto Mardin se nahaja na nadmorski višini dobrih 800 metrov. Njegove hiše iz oranžnega kamna, zgrajene tesno druga ob drugi, z ozkimi ulicami in ravnimi strehami, po katerih bi lahko prehodil mesto tako, da bi skakal s strehe na streho, se organsko zlivajo s pobočjem in tvorijo staro, utrjeno, debelo povrhnjico mesta. Pod Mardinom se odpre mezopotamska ravnica. Ravna in prostrana se nadaljuje vse tja v Sirijo, ki jo oko zazna v daljavi, saj smo od meje oddaljeni le 50 kilometrov. V Mardinu stoji medresa Zinciriye. Postavljena je na najvišjo točko v mestu. Zinciriye ima teraso. Do nje vodijo stopnice, strme in ozke. Po teh stopnicah se povzpnemo mi. In pod sabo ugledamo prizor iz mezopotamskih sanj.
- Ker lahko božaš osličke.
Oslički. Tukaj sem malo pristranska, ker jih obožujem. Pa verjamem, da se še kdo tak najde. Kdo ne bi oboževal teh mehkih sivčkov, ki na svojih tankih nogicah prenašajo veliko težo tovora in zvesto pomagajo domačinom nositi bremena po terenih, ki drugače z vozilom niso dostopni (ali pa pri hiši ni drugega kot osliček)? Morda še ne veste, da jih obožujete, pa morate prav zato v pravljično vzhodno Turčijo, kjer boste ugotovili, kako mehak gobček imajo.
- Ker je varna in prijazna, kot si ne bi mogel misliti, dokler tja ne potuješ.
Vzhodna Turčija je tako varna, da se na ulici ponoči počutiš enako varnega kot v Ljubljani. In vsi so tako prijazni, da se zaveš, kako premalo si v vsakdanjem življenju tudi sam prijazen do drugih. Vsak bi moral vsaj enkrat v življenju v vzhodno Turčijo. Se vidimo tam.
