Piše: Renata Drolc
Za devetimi gorami, za devetimi vodami ležijo Andi, največja gorska veriga Južne Amerike, sredi njih pa s 3812 metri nadmorske višine najvišje ležeče plovno jezero na svetu, Titikaka. Na eni strani jezera je Perujska obala, na drugi že Bolivija, sredi njega pa okrog štirideset večjih in manjših otokov. Prebivalci, ki živijo ob jezeru, so pisan mozaik različnih ljudstev, med njimi pa je eno tako zelo posebno, da je njihove tradicije UNESCO umestil na seznam nesnovne kulturne dediščine.
Po poltretji uri mirne vožnje smo s sopotniki pripluli do obale otoka Taquile. Od tam nas je pot vodila navzgor v vas, kjer nas je pozdravil starejši mož z nenavadno volneno kapo temnih barv, ki bi mu jo zavidal vsak palček. Izkazalo se je, da je to eden od treh vaških voditeljev.
Prebivalci otoka, ki jih je skupaj še okrog 2000, vsako leto med poročenimi moškimi izvolijo tri voditelje, ki nastopijo častno in neplačano službo. Njihova naloga je zelo jasna. Vsak dan med 6. in 16. uro obiščejo vse člane skupnosti, da preverijo, če je z njimi vse v redu. Če nekdo od njih zboli, tisti dan vodja opravi vse njegovo delo v hiši in izven nje, oziroma izbere člane skupnosti, ki to opravljajo, dokler si ta ne opomore. Vodi tudi verske procesije, razporeja skupno delo v skupnosti, pobira vstopnino na otok in varuje domačine pred pretiranim vplivom turistov. Vodja je uradni razsodnik med spori, saj na otoku ni policije in sodišč. A zakoni so sila preprosti, poznali so jih že Inki: ne kradi, ne laži, ne bodi len! Če jih kdo prekrši si nakoplje najmanj sramoto, lahko pa ga iz otoka tudi izženejo. Če vodja svoje delo opravlja dobro, lahko naslednje leto znova kandidira, sicer pa tudi njega čaka sramota.
Komaj smo lovili sapo (zaradi višine je vsak korak cel podvig), ko smo prispeli do naših gostiteljev. Na naše začudenje so vsi moški nosili palčkaste kape z zapletenimi vzorci, ki so jih na konici krasili večji in manjši živopisni cofki. Okoli vratu pa so imeli napeljane niti, ki so se končale s parom pletilk, tankimi kot šivanka. Kar med tem, ko so nas sprejeli, so urno pletli vsak svojo kapico.
Ja, pletenje na otoku Taquile je izključno moško opravilo! Ko so dečki stari kakšnih sedem let, se začnejo učiti te veščine. Prvi izziv je splesti kapo z belim vrhom, ki jo potem nosijo, dokler so samski. Šele ko moški postane pravi mojster v pletenju, pa se lahko poroči. A le v primeru, da izdela kapo, ki je tako gosto in popolno spletena, da zdrži vodo, ne da bi spustila eno samo kapljico. Na poročni dan ženin odloži rdeče-belo kapo in si nadane rdečo kapo poročenega moškega. Nadane pa si tudi poseben ceremonialni pas, ki ga je na tradicionalnih statvah stkala njegova nevesta, tako da je vanj vtkala kar svoje lase. Nenavadno, kajne?
Gostoljubni domačini so nam pripravili preprosto, a zares okusno kosilo iz lokalnih sestavin, nato pa smo se namenili raziskati otok. Po strmi tlakovani stezici nas je pot vodila med preprostimi, iz sušenega blata grajenimi hišami, med katerimi nobena ni izstopala kot bolj bogata, pa mimo polj, kjer so se prosto pasle ovce, alpake in kokoši, a ni delovalo, da pripadajo posameznim hišam.
Na otoku Taquile gre namreč za enega najbolje ohranjenih primerov tradicionalne andske družbene ureditve, ki temelji na načelih vzajemnosti in kolektivizma. Prebivalci ne poznajo zasebne lastnine, vsa zemlja je v skupni lasti. Družine imajo pravico do uporabe določenih parcel za bivanje in kmetovanje, a le dokler jih potrebujejo. Če neka družina na primer hišo zapusti za daljše obdobje, se vanjo lahko naseli kdorkoli iz skupnosti. Ne pa tudi tujec, saj si do zemlje upravičen le kot domačin, rojen na otoku.
Še več. Posameznik se ne more sam odločati, kaj bo gojil na svojem polju; o tem odloča celotna skupnost. S kolobarjenjem po celem otoku namreč ohranjajo rodovitnost tal. Pridelek pa se deli enakomerno, kakor tudi dobiček od turističnih nastanitev in vstopnin. Gradnja hiš, popravilo poti ali obiranje pridelkov so kolektivna opravila, kjer sosedje pomagajo brez plačila v denarju. Življenje na otoku namreč temelji na konceptu vzajemnosti ayni (»danes tebi, jutri meni«).
Dan je prišel h koncu in sonce je zašlo na jezeru Titikaka. Povečerjali smo skupaj z domačini in ko smo jih opazovali, kako klepetajo drug z drugim, smo v njihovih pogledih opazili nekaj, kar v sodobnem svetu vse prevečkrat pogrešamo. Med njimi ni bilo napetosti, preračunljivosti ali naglice, temveč le pristna toplina, nalezljiv smeh in tisti iskreni žar v očeh, ki ga prinaša zavedanje, da v življenju nisi nikoli sam. Zavedli smo se, da smo za kratek čas pokukali v povsem drugačen svet. V svet, kjer čas ne teče po ritmu sodobnega pohlepa. Taquile ni le slikovita turistična točka s pisanimi kapami. Je živ dokaz, da skupnost lahko obstane in cveti le takrat, ko »mi« postane pomembnejši od »jaz«. Sredi mrzlega andskega vetra nam je ta majhni košček kopnega dal neprecenljivo lekcijo o tem, kaj pomeni biti resnično povezan – z naravo, tradicijo in drug z drugim.
