Turški album – biseri likijske poti – 2.del
Piše: Vodnik Janez Skubic
Starodavne likijske poti je leta 1999 označila in v celoto povezala britanska izseljenka v Turčiji Kate Clowe. Danes več kot 500 km dolga pot razpeta med Fethiyem na zahodu ter Antalijo na vzhodu povezuje priobalni del polotoka Teke. Likijske mulatjere in pastirske steze vodijo od mesta do mesta nekoč cvetoče likijske civilizacije. Pot so skozi stoletja utrjevale različne vojske, od Perzijcev, Grkov, Rimljanov, Seldžukov, Osmanov do najbolj plemenite vojske od vseh – vojske pohodnikov.
Zjutraj je bilo vse jasno. Za napor bo skrbelo gorovje Taurus, za osvežitev pa Mediteransko morje. Zdaj nam preostane le še užitek na poti. Po zgodnjem zajtrku sledi kratek počitek na avtobusu. Naše izhodišče je kar precej visoko nad morjem. Kam sedaj? Ali gremo na enega od turških Dag-ov (vrhov)? Ne, za prvi dan je Oskar izbral prijeten spust do ene izmed plaž.
Še zadnja fotografija s svežimi oblačili in spočitimi obrazi ter pot pod noge. Senco nam mečejo stoletni borovci, njihova debla so črna, zdi se, kot da jih je požgalo mediteransko sonce. Pot se spusti v prijetno travnato dolino, kjer srečamo čredo koz in njihovega pastirja.
Tu se odvije prikaz žive zgodovine. Bizantinska cisterna iz 17. stoletja je še danes nepogrešljiv vir vode. Ob cisterni pastir s posebnimi kriki zbere čredo koz, da potešijo jutranjo žejo. Z vedrom iz nje zajema vodo in jo preliva v korito pred njo. Navdušeni nad inženirskimi dosežki bizantincev se odpravimo naprej.
Prične se vzpon, sanje o plaži se razblinijo kot fatamorgana, ko se ji približaš. Ah, saj do vrha je samo še nekaj kilometrov, še ta ovinek, pa še tja do tiste skale. Skupina se razdeli na tiste, ki radi opazujejo naravo in tiste, ki se jim mudi na plažo.
Na vrhu se zberemo, nagrajeni smo z razgledom, turškim čajem in ayranom – slanim jogurtovim napitkom. Drugi spust je bil uspešen, končali smo na rajski plaži Kabak Koyu. Izkupiček dneva: dobrih 14 km smo opravili dobrih 5 urah.
Prvi pohod je za nami. Dan je bil pester tudi naprej. Divja vožnja lokalnega avtobusa s plaže, smeh in kričanje mi prikličejo spomine mnogih divjih voženj s potovanj, ki sem jih doživel in preživel. Prepadi, serpentine, srečevanja za las … v avtu pa voznik nabija Backstreet boys »I want it that way«!
Popoldan smo prispeli v lep hotel v turškem letoviškem kraju Ölüdeniz, ki bo naša baza naslednje 3 dni. Pred večerjo pa še skok v mesto Fethiye. Tam me prevzamejo v skalo vklesane grobnice antičnih veljakov. Uau!
Turški album – 3. del