18. jan, 2023   Agencija Oskar, Madagaskar, Vodniki  

 

Tabuji z Madagaskarja, ki so jih zapovedali predniki

Piše: Nejc Košnik

Potovanja na Madagaskar

Madagaskar je otok ob jugovzhodni obali Afrike, od celine ga loči Mozambiški kanal. Od Afrike se je odcepil približno 140 milijonov let nazaj, nato pa se je okoli 80 do 100 milijonov let nazaj odcepil še od indijske podceline. Življenje na otoku je torej potekalo v osami, v izolaciji in posledično je danes več kot 70% otoške flore endemične, kot tudi okrog 80% živalskega sveta.

Posebne so pa tudi otoške verske navade. Okrog 40%, od približno 28 milijonov prebivalcev, se opredeljuje za pripadnike različnih krščanskih ločin, slabih 10% je muslimanov, dobra polovica domačinov pa verjame v t.i. fady-je, tabuje, ki so jih ‘zapovedali’ predniki.

Na otoku živi namreč 18 različnih plemen. Vsako od njih pozna svoje tabuje in pogrebne prakse, ki se razlikujejo po posameznih vaseh, včasih po posameznih družinah ali celo po posameznikih. Ti tabuji so del malgaškega jezika, del kulture, mentalitete in načina razmišljanja. Obstaja prepovedano delovanje, prepovedane besede, prepovedani predmeti in prepovedani kraji.

Tabuji so zelo močno zakoreninjeni v otoški tradiciji. Usmerjajo vsakdanje življenje ljudi, kot neke vrste smerokazi, nenapisani zakoni, ki posameznika vodijo skozi življenje z nasveti in izkušnjami prednikov. Njihov namen ni omejevati svobode posameznika, temveč mu zagotoviti srečno in kvalitetno življenje. Nekateri fadyji so preprosti in govorijo npr. o prehrani, drugi pa so lahko usodni, npr. ko govorimo o dojenčkih.

Pa si poglejmo nekaj primerov za nosečnice: nosečnica nikakor ne sme obiskati ženske, ki je pravkar rodila. Zelo pazljiva mora biti pri izbiri svoje hrane: ne sme jesti mesa krave, ki je umrla med kotenjem, kot tudi ne sme uživati mesa ježa (ježevo meso namreč lahko – zaradi ježeve narave – poškoduje zarodek).

Glede avtoritete fadyji pravijo, da naj otrok nikoli ne bi obuval čevljev očeta, kot je tudi sestri prepovedano prati bratova oblačila. Otrok doma ne sme brcati v steno, ker je to isto, kot če bi brcal v svoje starše. Oče ima v družini posebno vlogo, saj mora on vedno začeti z jedjo in med hojo mora biti vedno prvi. Pri nekaterih plemenih se sin ne sme briti, če je oče še živ.

Tabu psa

Za enega najpomembnejših tabujev velja tabu psa. Psi veljajo za ene od najmanj vrednih živali in se posledično z njimi tako ravna. Ko so psi še mali kužki, se otroci še lahko z njimi igrajo, lahko jih hranijo in vanje je prepovedano metati kamenje. Ko ti kužki odrastejo, pa se pogled nanje povsem spremeni.  S psi nihče noče imeti nobenih opravkov, uporabljajo jih včasih le kot pomočnike pri lovu ali kot čuvaje hiš. Sicer pa se jim ne sme izkazovati nobene čustvene naklonjenosti, ne sme se jih kupovati ali prodajati. Kvečjemu se jih lahko zamenja za kak star in neuporaben kos lopate, sekire ali česa podobnega. Vanje se lahko meče kamenje, lahko se jih pretepa in drugače zlorablja.

Vsekakor pa je strogo prepovedano, da bi človek pripravljal hrano z rezilom, ki se je nekoč v preteklosti dotaknilo pasje krvi. Tako rezilo je potrebno namreč takoj zavreči. Krožijo zgodbe, kako se ljudje niso držali teh omejitev ali pa so na prepovedi pozabili in jih je potem družba za vedno zavrgla. Nič ni pomagalo, niti žrtvovanje zebuja (zebu je lokalno govedo, ki uživa kulten status v malgaški družbi). Ko te družba enkrat zavrže na neki točki in to na podlagi tabuja psa, potem se človek lahko druži le s sebi enakimi – s tistimi, ki jih je doletela podobna usoda. Le ta pa se drži tudi potomcev, ki jim potem drugi pravijo ‘pes’ oz. ‘psica’.

Ima Thierry Henry v resnici malgaške korenine?

Marsikje na podeželju (pa tudi v mestih) se ljudje še strogo držijo pravil, ki so jih zapovedali predniki. Vse te prepovedi namreč izhajajo iz slabih izkušenj – npr. če se je eden od prednikov zastrupil z zeleno zelenjavo na ponedeljek, so prepovedali ob ponedeljkih jesti zeleno hrano. Skratka, vse te prepovedi izhajajo iz želje, da bi prihodnjim rodovom olajšali življenje. Dokler govorimo o uživanju zelene hrane ob ponedeljkih ali pranju bratovih oblačil, potem je vse skupaj verjetno še sprejemljivo. Se pa pogled z našega, zahodnjaškega, zornega kota precej spremeni, ko govorimo o rojstvu otrok.

Vsi malgaški dečki so obrezani. Različna plemena to opravijo ob različnih starostih dečkov, kar ni nič nenavadnega, to počno mnoge kulture. Vendar ne vem, če so še v kateri drugi kulturi potem dedki (po očetovi strani) dolžni obrezano kožico pojesti? Na Madagaskarju jo namreč na hitro pogoltnejo –  sicer se lahko zgodi kaj nesrečnega.

Albini se lahko znajdejo v hudih težavah. Ljudje verjamejo, da se jih je dotaknil poseben dogodek, da imajo bogovi z njimi posebne načrte. Po eni strani jih zato družba zavrača in se jih veliko ljudi izogiba ter z njimi ne želi imeti opravka. Po drugi strani pa naj bi prinašali srečo. Bolj natančno, njihove oči naj bi prinašale srečo. Zato ni nenavadno, da je albin živeč na Madagaskarju pogosto slep. Obstajajo posebni ‘lovci na albine’, ki jim iztaknejo oči – ki naj bi prinašale srečo. Kaj storijo z njimi, ostaja zavito v tančico skrivnosti.

Eno od plemen verjame, da prinaša nesrečo, če ženska povije dvojčka. Ta fady ima korenine v francoski kolonialni nadoblasti, ko naj bi Francozi pregnali vaščane ene od vasi v gozd. Vaščani so se v gozdu pred Evropejci uspešno skrivali, a žal je njihovo lokacijo razkril eden od dojenčkov dvojčkov, ki je na glas zajokal. Od takrat naprej so dvojčki marsikje na otoku sinonim za nekaj slabega.

Zato velja, da je treba enega od dvojčkov čimprej dati stran od hiše. Če ga starši želijo obdržati, lahko opravijo sledeč test. Dojenčka postavijo pred vhod v ogrado, v kateri je govedo. Ogrado odprejo in govedo naženejo ven. Če govedo otroka ne potepta do smrti, potem starši lahko otroka obdržijo.

Domačini pravijo, da naj bi bil eden od dvojčkov, ki so se jim starši odrekli, tudi znameniti francoski nogometaš Thierry Henry. Uradno naj bi bil rojen v predmestju Pariza, staršem iz Afrike. A Malgaši se ne dajo – menijo, da ima Henry za seboj precej drugačno zgodbo.

To je le nekaj primerov, kako na Madagaskarju izgledajo lokalni tabuji. Nekateri so bolj preprosti, drugi že bolj okrutni, celo primitivni. A v državah tretjega sveta so tovrstni miti lahko še kako živi in imajo bistveno vlogo pri uravnavanju človeškega življenja. Tudi mi se lahko iz njih lahko kaj naučimo. Recimo to, da nosečnice ne smejo jesti ježevega mesa.

Potovanja na Madagaskar