20. marec, 2013   Agencija Oskar, Člani pišejo, Madagaskar  

Poromali smo na rdeči otok

 

Poromali smo na rdeči otok

Tiste dni v novembru je v Ljubljani deževalo kot za stavo, na Primorskem je pihala burja in v hribih je snežilo. Bolj pustega in neprijaznega vremena bi si ne mogli zamisliti. Pa še stavke so se napovedovale po slovenskih mestih. Odlična priložnost, da s skupino 15 prijateljev Svete dežele pod duhovnim vodstvom p. Petra Lavriha in v organizaciji agencije Oskar iz Kranja zapustimo domovino in da se za nekaj časa preselimo v kraje  onstran ekvatorja, kjer je večno poletje in kjer že dolgo ni deževalo. Cilj našega romanja je bil tokrat Madagaskar.
O njem sem že veliko slišal in bral v verskem tisku, še posebej v Misijonskih obzorjih, največ informacij pa sem dobil ob gledanju odličnega televizijskega filma o Pedru Opeki, ki ga je mojstrsko režiral Jože Možina. Kdo bi si potem ne zaželel od blizu videti krajev, kjer je naš argentinski rojak s svojo voljo, znanjem, vero in ljubeznijo do bližnjega iz pekla predmestnih smetišč ustvaril Akamasoo, sodobno naselje za ljudi z dna družbe in jim je tako vrnil človeško dostojanstvo. In tudi drugih krajev na tem velikem otoku sredi Indijskega oceana, kjer že dolgadesetletja nesebično delujejo ostali slovenski misijonarji in misijonarke, pa o njih premalo vemo.
Da je korupcija rak rana Madagaskarju, smo romarji na lastni koži občutili že takoj po pristanku letala na letališču glavnega malgaškega mesta Antananarivo. Policist, ki je pregledoval naše potne liste, nas ni hotel spustiti naprej, ker po njegovem v prijavnem obrazcu nismo navedli ime hotela, kjer bomo prebili prvo noč. To je vedela samo samo naša vodnica Ajda iz agencije Oscar, ki pa je pripotovala na otok že pred nami in nas je čakala pred letališkim poslopjem. Po mučnem čakanju nam je policist vendarle dal vedeti, da se da problem rešiti, če vtaknemo v potne liste po kakšen bankovec za 5€. No, ugodili smo mu, saj nam drugega ni preostalo, ostal pa je neoprijeten občutek.
Naslednji dan smo obiskali Pedrovo Akamasoo, po slovensko »dobri prijatelji«,kakor se imenuje eno najbolje urejenih bivalnih naselij v mestu. Na tisoče hiš, z majhnimi dvorišči in obdelanimi vrtički, se v terasah dviga po bregu proti vrhu hriba. Po ulicah so se se valile množice mladine, od prvošolčkov do gimanzijcev, urejenih, v modrih uniformah, veselih obrazov, kajti bilo je sredi zgodnjega popoldneva, ko so se zaprla šolska vrata. Prijazno so nas pozdravljali in nam segali v roke, a začuda nihče ni stegnil dlani, da bi kaj prosil, kar se je tam zunaj na ulicah mesta ves čas dogajalo. Pedrova vzgoja deluje in korenito spreminja ljudi, sem si rekel sam pri sebi. Našega velikega misijonarja žal nismo našli doma, bil je nekje v tujini, pač pa smo imeli slovenski romarji v cerkvi tik ob njegovi hiši svojo mašo, ki jo je daroval p. Peter. Ko so to odkrili otroci iz okolice, so začeli drug za drugem kapljati v cerkev in na koncu tudi ubrano zapeli skupaj z nami.
Še eno noč smo prespali v Antannarivu,potem pa smo naložili kovčke na minibus in se odpeljali po glavni asfaltirani cesti proti jugu.  Pot nas je peljala po razgibani pokrajini, mimo revnih naselij in riževih polj. Občasno smo se ustavljali in opazovali kmete, ki so sadili riž. Nekateri so orali polja z zebuji, kakor na Madagaskarju imenujejo grbasto govedo, drugi so s šilastimi lopatami razbijali grude zemlje ali pa po njih, če so bile v vodi,  vodili mršave vole, da so jih spreminjali v mehko blato, v katerega so nato ženske sadile šope riževih sadik. Za nas je bilo vse to novo in nenavadno, zato smo veliko fotografirali.
Pokrajino z  riževimi polji so kmalu zamenjali gozdovievkaliptov in borov, ki so jih verjetno posadili še v času francoske vladavine, ko je bil otok francoska kolonija. Ti nasadi so zdaj kazali kaj klavrno podobo. Nekateri so bili že precej izsekani, drugi pa požgani. Zaradi hitrega naraščanja prebivalstva, kar 44% ljudi je mlajših od 14 let, so potrebe po hrani velike, gozdno drevje pa raste na še dokaj rodovitni zemlji, ki bi lahko namesto lesa dajala manijoko, koruzo, ananas, banane in liči. Po drugi strani pa so velike potrebe po energetskih virih. Les, ki ga domačini posekajo, predelajo v oglje in to je glavni vir energije v malgaških gospodinjstvih, obenem pa dokaj zanesljiv zaslužek ljudi v gozdati pokrajini. Ves čas našega potovanja smo ob cestah v gozdnatih predelih videvali prodajalce z velikimi vrečami iz jute, polnimi oglja. Največ ga seveda porabijo v vlikih mestih, ker je cenejše gorivo od plina ali elektrike.
Naš naslednji romarski cilj je bil misijon blizu obmorskega mesta Manakara, ki ga vodi misijonar Jože Adamič, naš rojak iz Argentine. V cerkvi smo imeli kmalu po prihodu mašo in naš gostitelj nam je namesto pridige povedal nekaj o svojem delu in o ljudeh, s katerimi živi že četrt stoletja. Na naše vprašanje, ali bi se po izkušnjah, ki jih ima z misijonarjenjem, še enkrat odločil priti na Madagaskar, je odgovoril :«Ne, toda ni mi žal, da sem prišel v te kraje. Tu sem pustil najlepša leta, toda poglejte kaj vse sem ustvaril. Ker nisem samo duhovnik ampak tudi zidar, kar je moj prvotni poklic, sem s pomočjo domačinov zgradil cerkev, župnišče, pisarno, šolo, večnamensko dvorano in ambulanto. Pred gradnjo sem sklical domačine in jim povedal, da to, kar gradim, ni namenjeno meni ampak njim in njihovim otrokom. Ko so to dojeli, jim  ni bilo težko poprijeti za še tako težaško delo in uspeh ni izostal«.
Seveda nas je zanimalo, kakšne uspehe ima pri pastoralnem delu z Malgaši. »Mislim, da kar dobre, čeprav se moram često prilagajati njihovim običajem. Zanimivo je, da svoje ljudi bolj spoštujejo po smrti, kakor za čas življenja, ker smatrajo, da imajo pokojniki na drugem svetu veliko moč in vpliv nad živimi. Posebno je ukoreninjen običaj obračanja kosti, kar se po malgaško imenuje »famadihana«.Ko človeško telo popolnoma razpade, to se zgodi običajno po 7 letih, včasih tudi prej, se duh pokojnika pridruži prednikom in tedaj šele dobi pravo moč delovanja na žive. Kosti zavijejo v belo svileno rjuho in jih slovesno odnesejo v družinsko grobnico. Ves ceremonijal traja običajno tri dni, udeležijo se ga vsi bližnji in daljni sorodniki, veselijo se, pijejo in plešejo. Jaz prednika pred začetkom slovesnosti blagoslovim, veselice pa se ne udeležim, čeprav smatram, da ta običaj ni v nasprotju s kraščanstvom, saj pomeni vero v posmrtno življenje, ki ga oznanjamo tudi mi misijonarji. Zakaj se ne bi veseli nad prednikom in ga slavili, če je odšel v boljše življenje? Morda mi v Evropi in sploh v civiliziranm svetu preveč resno jemljemo smrt, saj bi morali verovati, da je to samo prehod v novo obliko bivanja v večnosti, kjer ni več solz in trpljenja. Če torej preveč žalujejemo za pokojnikom, pomeni, da naša vera v večno življenje ni trdna.«
Iz Manakare nas je vodila asfaltirana  cesta vzdolž obale Indijskega oceana  proti jugu v kakšnih 100 kilometrov oddaljeno mesto Farafangano, kjer je sedež škofije in kjer deluje kot škofov namestnik naš misijonar Klemen Štolcar doma z Bleda. Bil je vesel našega obiska, pa tudi naših daril, predvsem slastnih slovenskih salam, ki smo jih kar nekaj prinesli s seboj za naše misijonarje. Po maši v stolnici sem mu pri skupni večerji zaupal, da sem čebelar in da bi rad naslednji dan obiskal kakšno čebelarstvo, če obstoja v okolici mesta. »No, čebelarstev, kakršnih poznamo v Sloveniji tukaj ni«, mi je povedal, » vendar pa vam bom lahko pokazal nekaj, kar je s čebelami povezano. Zjutraj na vse zgodaj se bom še pred zajtrkom oglasil v hotelu in vas bom s svojim terencem odpeljal na deželo«. Rečeno, storjeno.  


Komaj se je zdanilo, že sva bila na katastrofalno slabi cesti, ki je vodila ven iz mesta. Moj voznik mi je povedal, da je zdaj sušna sezona in da je cesta še kar prevozna, čeprav sva padala iz ene jame v drugo, ko pa pride monsunsko deževje, se spremeni v pravo blatno past.  Čez pol ure cijazenja sva se ustavila  pred vhodom velike palače v gradnji. »To kar vidite, bo poletna rezidenca ministra za finance, razlog za najin obisk pa je pravzaprav ministrova žena, ki si je vtepla v glavo, da je potrebno nekaj narediti za napredek čebelarstva v teh krajih, kjer je narava še zelo ohranjena. V ta namen je dala pripeljati iz glavnega mesta Antananariva nekaj 10 modernih LR panjev z zažičenimi satniki«, mi je povedal misijonar Klemen. Ministrove žene sicer ni bilo doma, zato pa naju je sprejel hišnik, ki naju je odpeljal v notranjost nedograjene palače in nama v neki sobi  pokazal panje. Ko sva ga vprašala, kdo bo poučeval domačine o tem, kako se čebelari v tistih modernih panjih, je dejal, da bo to on. In ko sva ga še vprašala,kje ima svoje čebele, je dejal, da jih nima, da sam ni čebelar,  da pa teorijo dobro obvlada. Molče sva se  spogledala in kar hitro odšla od tam. Spotoma mi je g. Klemen povedal, naj se ne čudim preveč temu, kar sem slišal, saj na državni šoli  učijo na primer francoščino ljudje, ki znajo reči po francosko komaj kaj več kakor »bon jour«.
Kakšnih 5 kilometrov dalje sva le našla domačina, ki je imel ob hiši nekaj s čebelami naseljenih primitivnih panjev. Hitro sem opazil, da so te čebele nekoliko manjše od naših, temne barve, vendar prav nič napadalne, skoraj nakam prestrašene so se mi zdele. Kar ždele so ob razpokah in me samo gledale. Kasneje sem izvedel, da je njihovo latinsko ime Apis mellifera unicolor in da so endemične, kakor je endemičnih skoraj 90% vseh živalskih vrst na otoku. To pomeni, da so se milijone let  razvijale v popolni izolaciji, daleč od vplivov zunanjega sveta in so zato seveda drugačne od sorodnic v Evropi ali v Afriki.
Popoldne tistega dne smo v neposredni bližini Farafangane obiskali še misijon v  Ambatoabi,  ki ga vodi  slovenska misijonarka, sestra Marija Pavlišič doma iz Semiča v Beli krajini. Sestavni del njenega misijona je bolnica za gobavce, v kateri je bilo ob času našega obiska kakšnih 40 bolnikov. Uradno gobavosti, ki je za državo sinonim zaostalosti, za vlado pa sramota, na Madagaskarju ni, v resnici pa vsake toliko časa sprejmejo v Ambatoabi na zdravljenje ljudi z znaki te nevarne bolezni. Na srečo obstojajo danes odlična zdravila, s katerimi lahko ozdravijo vsakega bolnika. Tudi takšne, pri katerih je bolezen že napredovala, seveda pa obstaja pri tem nevarnost, da bo morda bolnik izgubil prste na rokah ali nogah. Sestra Marija se zaveda, da potrebujejo njeni varovanci zdravo in pestro hrano, zato skupaj s svojimi pomočnicami poskuša čimveč sadja in zelenjave ter celo riža pridelati na lastni zemlji. Ena od sester domačink nam je celo pokazala, kako ročno oprašuje cvetove vanilije, ker naravnih opraševalcev te, iz Mehike prinešene kulture, na Madagaskarju ni. Pridelava in prodaja vanilije pa predstavlja za misijon pomemben vir dohodka.
Naslednjega dne smo se odpravili proti Fianarantsoi. Ko smo se peljali skozi mesto, ki je drugo največje na otoku, se je ena od naših romaric spomnila, da deluje v tem mestu misijonarka, doma iz Razkrižja, sestra Marjeta Zanjkovič. Toda kako jo najti, saj nismo imeli njenega naslova. Ustavili smo se v neki katoliški šoli in naš vodnik, sicer domačin, je šel na našo željo iskat informacije  v pisarno ravnateljice  šole. Vrnil se je z odgovorom: te sestre ni v našem mestu. Slučajno pa je prišel v tistem trenutku iz šole neki misijonar španskega rodu in nas vprašal, koga iščemo. In ko smo mu povedali koga, je pogledal v svoj seznam, telefoniral in nam čez nekaj trenutkov povedal, da je sestra Marjeta namestnica upraviteljice v salezijanskem misijonu Don Boska. Ker smo dobili še točno informacijo, kje je ta misijon, smo jo seveda hitro našli. Sestra Marjeta kar verejti ni mogla svojim očem, ko je zagledala 15 nenapovedanih Slovencev na svojem dvorišču. Toda hitro se je znašla. Z navdušenjem, ki je kar žarelo iz nje, nas je  popeljala na ogled šolskih poslopij in nazadnje še na ogled najnovejše pridobitve: otroškega vrtca. » Prosim vas, fotografirajte ga in pošljite slike na Misijonsko središče«, nas je prosila. »Zgradile smo ga tako, da smo se zadolžile, toda upamo, da bo naslednja trikraljevska akcija v Sloveniji uspešna  in bomo dobile težko pričakovani denar ter tako vrnile dolgove«.  Seveda smo ji obljubili, da bomo njeno željo z veseljem izpolnili takoj, ko se vrnemo domov.
Eden najlepših dogodkov na našem romanju po Madagaskarju pa je bila slovensko  – malgaška maša v Ranohiri, mestu v bližini velikega narodnega parka Isalo, kjer rastejo zanimive endemične rastline in kjer je živijo različne vrste lemurjev – opicam podobnih primatov. Na robu mesta smo našli veliko, lepo katoliško cerkev, posvečeno sv. Hieronimu, v njej pa župnika Philippa. Povedali smo mu, da smo Slovenci in da bi želeli imeti mašo v tej cerkvi, posvečeno svetniku, ki je bil verjetno rojen v naši domovini. Silno se nas je razveselil in nas vse takoj povabil v župnišče ter nam postregel s hladnim pivom in različnimi sadnimi sokovi. »Veste, vašemu rojaku Pedru Opeki se imam zahvaliti, da sem duhovnik. Moj oče je bil Kitajec iz Kantona, mati pa Malgašinja. Pedro nam je v Akamasoi omogočil dostojno življenje, meni pa študij teologije in kasneje še dodatno petletno izpopolnjevanje v Parizu«, nam je povedal
Kar dvakrta smo imeli slovensko mašo v Ranohiri, za tretji dan, nedeljo Kristusa Kralja, pa je župnik Philippe predlagal, da bi imeli skupno mašo z domačini. Zjutraj ob osmi uri je bila cerkev do zadnjega kotička nabito polna mladine in odraslih, lepo oblečenih in sijočih obrazov. Dogovorjeno je bilo, da bo imel pridigo somaševalec p. Lavrih v slovenskem jeziku, eden od nas romarjev jo bo prevajal v francoščino, župnik pa iz francoščine v malgaščino. In tako se je zgodilo.Domačini so ob smremljavi orgel, kitar in bobnov prepevali, da se je cerkev tresla, ob koncu pa smo skupaj zapeli še Lurško pesem. Po končani maši, trajala je več kakor dve uri, smo bili Slovenci spet povabljeni v župnišče, kjer nas je župnik Philippe pogostil še z raznovrstnimi pijačami, slaščicami in sadjem, nato pa vse bogato obdaril z malgaškimi spominki. Prosil nas je, naj se ob povratku v domovino v njegovem imenu zahvalimo  Slovencem, ki tako nesebično gmotno in moralno podpirajo svoje misijone na Madagaskarju ter preko njih pomagajo tudi malgaškemu ljudstvu. Naše druženje pa mu bo ostalo v trajnem spominu.
In kaj naj povem za zaključek našega romanja po Madagaskarju. S pomočjo odlične vodnice Ajde iz agencije Oskar smo 14 dni spoznavali deželo, naravne in kulturne zanimivosti, njene ljudi in njihove običaje ter odkrivali vzroke za njihovo bedo in zaostalost. Toda pika na i so bili naši obiski na slovenskih misijonih. Ne samo, da bi brez njih naše potovanje po otoku izgubilo karakter romanja, ampak brez osebnega pričevanja naših misijionark in misijonarjev bi ne spoznali globine malgaškega čustvovanja in razmišljanja, predvsem pa ne bi dojeli veličine prispevka Slovencev za duhovni, moralni in gmotni napredek Malgašev. Zato smatram, da bodo  v bodoče vsa nadaljna potovanja v to nenavadno deželo bistveno osiromašena, če v programu udeležencem potovanja ne bo na voljo obisk vsaj enega ali ali dveh slovenskih misijonov.
Franc Šivic