Pedro Opeka in njegova vasica dobrih prijateljev
Piše: Nejc Košnik
Vsak od nas je verjetno že slišal za Pedra Opeko. O njem obstaja mnogo člankov, intervjujev, poročil in televizijskih dokumentarcev. Gre za velikega človeka, ki je po nekaterih podatkih vplival na življenje več kot 250.000 ljudi (jih je izšolal, zgradil hiše, jim omogočil delovna mesta …)! Si lahko to predstavljate? Da vaše delo spremeni življenje na bolje več kot 250.000 ljudem? Meni se zdi to neverjetno. A vendar je očitno, da je z vztrajnim delom, prizadevnostjo in notranjo močjo (oče Opeka bi temu rekel ‘božjo’) mogoče doseči vse. Tudi nekaj, kar si človek ni mogel predstavljati niti v sanjah.
Pomembno je vedeti, da Akamasoa, po slovensko vasica dobrih prijateljev, sploh ni edini slovenski misijon na Madagaskarju – je pa daleč najbolj znan. Slovenski misijoni imajo v tistih koncih namreč že skoraj stoletno tradicijo. Prvi naš misijonar na malgaških tleh je bil Jože Obreza, mizar in graditelj misijonskih poslopij. Sledila sta mu misijonarki Ana Rešetič in Jožefa Malgaj, ki sta v tistih krajih skrbeli za bolnike. Center slovenskega misijona je kasneje postal kraj Vangaidrano, ki leži na jugovzhodni obali otoka. Skozi leta se je zgodil pravi razcvet na tem področju, prihajali so številni misijonarji slovenskega porekla, se učili lokalnih navad in jezika, predvsem pa so se odpravili tja z namenom, da bi ljudem pomagali in jim obenem tudi približali svojo vero. Naj omenim le nekatere: France Buh, Rok Gajšek, Marjeta Mrhar, Terezija Pavčnik, Janko Slabe in še številni mnogi drugi, ki so pustili velik del svojega življenja na tem otoku, kjer se revščina kaže v številnih podobah in obrazih.
A nam daleč najbolj poznan je Pedro Opeka. Rojen slovenskih staršem v Argentini, ki se je odločal med potjo profesionalnega nogometaša ali pa duhovnika. Govori tekoče slovensko s tistim ‘španskim’ naglasom, ki mu ga je dala Argentina. Dala mu je tudi to latinoameriško strast do življenja, do vere in do dela, ki ga opravlja.
Kot sam pravi, se je pred 50 leti prvič sprehodil po območju smetišča, ki se nahaja v predmestju prestolnice Antananarivo. Življenje, ki so ga živeli ti ljudje in številni otroci na smetišču, ga je povsem šokiralo. To so bili posamezniki, ki niso poznali lastnega dostojanstva, ki so iz dneva v dan živeli življenje nevredno človeka. Začel je vlagati v odnos do njih. Jim pomagati. Jih je skušal razumeti. In čez čas so mu ljudje iz najnižjega sloja družbe začeli zaupati. Šele čez čas so ga začeli spoštovati. In čez še več časa so ga počasi vzeli za svojega. Malgaška duša je precej drugačna od slovenske, ima druge navade in poglede na svet. To pomeni, da je oče Pedro potreboval veliko časa in ogromno energije, da je vplival na njihovo percepcijo, življenje in navade. Predstavljam si, da se je vsak dan, vsa ta leta, spopadal s številnimi izzivi, vzponi in padci, razočaranji in raznoraznimi presenečenji. Zato mu verjamem, da je bil Bog tisti, ki je bil njegova edina in prava opora. In kasneje zadovoljstvo ljudi, ki so mu začeli vračati, ki so počasi začeli verjeti v spremembe in so začeli skrbeti sami zase.
Oče Pedro jim je pokazal vrata in pot, oni pa so morali narediti korak naprej.
Danes, ko obiščeš to njegovo malo vasico, ki se nahaja na vzpetini vzhodno od Antananariva, ti je tako jasno, da gre za nek poseben kraj. Sploh, če si prej prepotoval del otoka in videl njegovo revščino in vsakdanje izzive. Akamasoa je kot oaza sredi puščave, kraj, kamor se vsakdo lahko zateče, a se tudi obveže, da bo delal na sebi in na spremembah na bolje. Vlada zelo pozitivno vzdušje, vsi so nasmejani. Fantje igrajo košarko in nogomet. Vsi te pozdravljajo, na tleh ni smeti in umazanije. Vsi delujejo srečni in zadovoljni ter cenijo priložnost, da so lahko tu, da lahko delajo na sebi ter da lahko hodijo v šolo in napredujejo.
To je res velika stvar, a Pedro na vprašanje, kaj mu po vseh teh letih daje energijo za naprej, preprosto odvrne, da so to otroci, ki hodijo v šolo, se izobražujejo in nameravajo v življenju nekaj postati. Tako te po vsem tem, še vedno preseneti ta naša, slovenska nevoščljivost, ko na koncu obiska nekdo od sopotnikov skozi zobe reče: »No, saj nekaj mu je pa uspelo narediti.« Ne! Ogromno mu je uspelo narediti! In še dela naprej. Neumorno. Lahko rečem, da so taki ljudje tisti, ki so resnično veliki, saj so posvetilli svoje življenje temu, da pomagajo drugim. Zaslužijo si vso spoštovanje, ne glede na to, kako skromni so.
