Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 27.februar 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar

Po deželi kraljice Sabe

Suženj je postal svoboden, če mu je uspelo dotakniti se droga z zastavo!

Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (1. del)

Osnovna barva omanske zastave je rdeča. Še v 20. Stoletju so omanske ladje razvijale samo rdečo zastavo. Ko je bil britanski protektorat odpravljen, so na notranji rob zastave dodali državni grb, prekrižana meča z bodalom, khandžarjem (glas med k in h) v sredi ter dodali belo in zeleno barvo, ki jo loči pas rdeče. Bela simbolizira mir, zelena plodnost. Uradno je bila sprejeta decembra 1970. Grb pa izvira iz sredine 18. stoletja in simbolizira tradicionalno orožje omanskega ljudstva.
Država je članica OZN od leta  in Arabske lige. V mednarodni politiki na videz ne igra pomembne vloge, a večkrat nastopa kot mediator med Rusijo in ZDA.

Sobni telefon je pregnal kratko noč. Nekaj arabskega sem zagodrnjal v slušalko in odložil. Še malo. Pa me je v uho dregnil naraščajoč zvok mobija. »Nima smisla, vstati bo treba,« sem si rekel. Ko so mi za silo začeli delovati možgani, so se začele vrstiti slike Oman, Muscat, ogled mesta, zajtrk… Adrenalin radovednosti me je hitro postavil na noge. Za zdrav začetek dneva sem si privoščil požirek domačega brinovca, oplemenitenega z grenkimi rožami. Doslej me je na potovanjih ta ognjeni zid vedno obvaroval pred vdorom nevarnih drobnoživk, ki so nevidno gomazele med hrano. V Omanu ni moč dobiti ničesar, kar diši po alkoholu. Ne žganih pijač, ne vina, ne piva. Alkohol je strogo prepovedan. Vnos alkohola v državo pa kazniv. Hecno, ime je pa arabskega izvora! Jaz sem eliksir zdravja pretihotapil v tetrapaku Fructalovega jabolčnika. Da ne bi puščalo, sem navoje pokrovčka namazal s sekundnim lepilom. Držalo je kot hudir. Sedaj sem ga moral odluščiti z nožičem.

Razpotegnjeno glavno mesto Muscat

V arabskem svetu si v hotelih običajno privoščim evropski zajtrk z vsemi tistimi kruhki  sirčki, džemi, medom, maslom in ocvrta jajca s čebulo ter sveže stisnjen sadni sok in pravi čaj, veliko čaja. Pri mizi me čudno gledajo, ker dolivam sok v čaj. Tako ga ohladim  pa še paše mi. Neizbežne kasnejše pojave lakote potešim s krajevnimi jedmi.

Operna hiša v MuškatuZ avtobusom se peljemo skozi Ruwi. Marijana še enkrat predstavi  arabskega vodiča, ki bo nas spremljal vse dni našega popotovanja po Omanu. Prav simpatičen je ta naš  Juma Khamis Saleh al Harthy, ali na kratko Juma. V brezhibno beli galabiji, ki ji v Omanu pravijo dišdaš, se  smeji in poskuša ponoviti jutranji pozdrav v slovenščini. Vsi se zabavamo. Potem nas pozdravi  s salam alejkum in pove, kako se odzdravi. Tu se nam pošteno zatakne. Smejimo se, še najbolj Juma.

Naš hotel Ruwi je na robu mestne četrti z istim imenom in hkrati skoraj v centru. Čudno se sliši. Muscat je namreč zelo razpotegnjen. Prav za prav sta to dve stari mesti Mutrah in Muscat, ki sta sedaj že združeni. Vleče se v priobalnem pasu, kjer je predvsem okrog starega pristanišča in mesta le malo prostora. Omejujejo ga visoki, goli in ostrorobi hribi, ki jih je gorovje Al Hajar čez kratko planoto poslalo v svojo predhodnico tja do morja. Med podnožja prepadnih skalnatih pobočij se vrivajo jeziki ravnine, pozidane z novimi četrtmi. Mesto se širi  proti zahodu, kjer je ob morju našlo več prostora. Tam je tudi letališče.

Z živahnim prometom, v katerem so imele glavno besedo tojote vseh vrst, z belimi  modernimi stavbami arabskih potez v dopoldanskem soncu, med katerimi sem pogrešal nebotičnike, ki tekmovalno preraščajo mesta v Združenih arabskih emiratih, smo začeli raziskovanje Muscata.

»Tu v Omanu je višina objektov omejena in nobeno poslopje ne sme imeti več kot pet nadstropij,« je začela Marjana. »Tudi zunanji videz  oziroma gradnja sama mora imeti vsaj 75% arabskih elementov.« Natrosila je nam kup drobnih a koristnih informacij za obnašanje v arabskem svetu, zraven pa sledila našim radovednim pogledom in sproti razlagala zanimivosti, mimo katerih smo vozili.

Portugalski trdnjavi bedita nad sultanom

Še ravnokar smo bili sredi mesta pa se je cesta že zarezala med strmine. Ustavili smo se. »Foto stop,« je bilo slišati. Pod nami se je odprla ravnica belih zgradb in palač, ki so se širile do morja. Objemali so jo goli bregovi rjavega skalovja, vrh katerih sta stali trdnjavi, na zahodu Al Mirani, na vzhodu pa Al Jalali. Zgrajeni sta bili v času portugalske zasedbe tega dela Omana, da ščitita pristanišče. Med njima je del mesta in sultanova palača, Al Alam. Prizor, ki ga je bilo vredno posneti!

Stara portugalska utrdba v starem MuškatuPotem nazaj in tja dol v mesto ob morju. Prostrana ploščad pred sultanovo palačo Al Alam  je na obrobju rumenela in rdela od cvetočih nizkodebelnih dreves. Prekinjale so je negovane trate in okrasni vložki plošč iz marmorja in granita, ki so se bleščali, kot bi jih pravkar zgladili. Nekaj skrbnikov si je dalo opraviti z gredicami rož. Naša družba se je strnila v senci administrativne palače, saj je tukajšnje zimsko sonce  dosegalo vroče žarke naših poletij. Tu smo z Marijano potovali skozi del zgodovine Omana do današnjih dni.

Deželi so dolgo vladali plemenski šejki. Pogosto so se bojevali za oaze in rodovitna območja, predvsem okrog Nizwe. Zaradi pomembne geografske lege ob morju, kjer so se križale stare pomorske trgovske poti, je kmalu postal zanimiv za evropske osvajalce. Leta 1508 so  Oman, predvsem priobalni del z Muscatom, zasedli Portugalci. Muscat, ime pomeni »sidrišče«, je bilo tedaj zelo važno pristanišče na poti v Indijo. Njihova vladavina je trajala do 1648, ko so deželo osvojili Otomanski Turki. Pregnal jih je šele sultan Ahmail ibn Said. V tem obdobju je Oman razširil svojo posest in njegova trgovska mreža je segala prek Indije do Kitajske, na zahodu pa vse do Zanzibarja in obal Vzhodne Afrike. Zanimivo, da je bil Zanzibar nekaj časa celo glavno mesto Omana! V 19. stoletju je Oman postal interesno območje Velike Britanije. Britancev so se rešili leta 1966. Proglasili so neodvisnost Omana in Muscat. Leta 1971 pa je z združitvijo obeh nastal Sultanat Oman z glavnim mestom Muscat.

Sultanat je velik za dobrih deset Slovenij in ima 3,8 milijona prebivalcev. Od tega je kakih 800 tisoč priseljencev iz Pakistana, Indije, Bangladeša. Dežela je puščavska. Izvirske pitne vode tako rekoč nima. Potrebe krijejo z razsoljevanjem morja in uvozom  ustekleničene vode. Tudi večino hrane uvažajo. Kmetijskih površin je manj kot 1%. V oazah raste vse, od datljev, banan, papaj, zelenjave in lucerne za krmo. Le premalo je teh Alahovih vrtov. Redijo ovce in koze ter seveda kamele, govedoreja je v manjšini. Tradicionalna izvozna artikla sta kadilo in datlji, glavni pa nafta.

Omanski časovni skok

Sedanji vladar sultan Qaboos bin Said Al Said je leta 1970 odvzel oblast svojemu očetu sultanu Saidu bin Taimuru. Država je absolutna monarhija. Imajo sicer parlament, vendar je sultanova beseda glavna in zadnja. Je tudi finančni minister in hkrati minister za zunanje zadeve. Med državljani je zelo spoštovan in priljubljen. Zvedeli smo, da enkrat na leto prepotuje državo, kjer se srečuje in pogovori s prebivalci.

Srce Omana-Stari MuškatŠtudiral je v Angliji, kjer je končal tudi Kraljevsko vojaško akademijo v Sandhurstu in bil na vojaških dolžnostih z Britanskim pehotnim bataljonom v Nemčiji. Ko je zaključil vojaško službo, je šel na potovanje okrog sveta. Po vrnitvi leta 1964 se je v svojem rojstnem kraju Salalah na jugu Omana kar šest le posvečal študijam islama in omanske zgodovine.

Preden je zavladal sultan Qaboos je bil Oman dokaj zaostal. Ni bilo časopisov, ne radia, celo sončna očala  niso bila zaželjena. Leta 1970 so imeli samo tri državne osnovne šole in še te le za dečke. Danes je čez 1000 državnih osnovnih šol za oba spola in 350 zasebnih šol ter številne znanstvene ustanove. Na Univerzi sultana Qaboosa je več kot 15 tisoč rednih slušateljev, v tujini pa študira še okrog 30 tisoč omanskih študentov. Država jim krije vse stroške, tudi potne!

Na začetku sedemdesetih so premogli samo eno bolnišnico s komaj dvanajstimi posteljami! Dandanes imajo 60 modernih bolnišnic in 242 zdravstvenih centrov ter številne zasebne klinike. Leta 1970 so imeli le  10 kilometrov urejenih cest. Sedaj jih je že za 127 tisoč kilometrov. Nimajo pa železnice. Skupaj z Združenimi arabskimi emirati načrtujejo začetek gradnje naslednje leto. Proga bo tekla iz Emiratov prek Muscata do mesta Salalah na jugu Omana. Na cestah ter ulicah pa se med zadnjimi modeli tojot  pretikajo domačini s pametnimi telefoni in tabličnimi računalniki. Res je Oman iz zaostalosti čez noč preskočil dve stoletji v moderni čas.

Razvlekli smo se po segreti ploščadi in razgledovali. Palačo je obdajalo obzidje, čez katerega so kukale kupole poslopij. Kaj vse se skriva tam zadaj, kakšno razkošje je skrito našim očem? Pogledi so se nam pasli po elegantnem vhodu v palačo. Štirje vretenasti stebri v modri in zlati barvi, ki se na vrhu razpirajo kot lotos, nosijo ravno streho. Skozi ta vhod, ki je kazal dovršenost okus, kot bi bil kupljen v butiku, nismo smeli vstopiti. V palači sultan običajno sprejema visoke goste. Med njimi sta že bili angleška kraljica, pa nizozemska kraljica Beatrix in drugi. Sultan se zadržuje večinoma v rezidenci Al Seeb ali pa Al Manah.  Na lokaciji Al Alam je bilo nekoč, ko je še cvetela trgovina s sužnji, ki so jih zajeli v vzhodni Afriki, britansko oporišče. Britanska zastava, ki je tedaj plapolala, je bila verjetno močno zastražena. Zgodba namreč pravi, da je vsak suženj, ki se je uspel dotakniti njenega droga, postal svoboden. Morda prav iz te zgodbe izvira ime palače. Al Alam namreč pomeni zastavo. V Omanu so praviloma vsa poslopja bela. Al Alam je izjema. Poleg bele nosijo pročelja še zlato in modro barvo!

Pohajkovali smo po obalni cesti pod trdnjavo Al Mirani. Čepi na vrhu in je videti  neosvojljiva. Pečevje se strmo vzpenja nad nami. Pogled tja gor mi skoraj zlomi vrat. Njeni stolpi z belimi obrobami so kot budna očesa, najvišji nosi plapolajočo zastavo Omana. Spodaj pa strumna straža pred majhnim vhodom v skalo. Kam nekim pelje? Stražar je kot kip. Slikam domačina v beli tuniki, ki se mi nasmehne. Med prsti mu polzijo jagode. Nabrane so kot naš rožni venec. Pogled na obalo pred sultanovo palačo obstane na topovih, prekritih s sivkasto ponjavo. Tik pred mano pa mošeja. Minaret nosi polkrožno kupolo. Njena kraljevsko modra barva žlahtno izstopa pred rjavkastim ozadjem. Na vrhu nima ne zlatih krogel, ne polmeseca. Morda to ni mošeja? Mimoidoči Omanec v belem dišdašu, na katerega sem se obrnil, je potrdil, da je mošeja z imenom Al Khawr. Nekaj mi je še razlagal, pa nisem razumel.

Malo smo popešačili. V okolici sultanove palače so bele ulice spokojno dihale brez običajnega orientalskega vrveža. Sonce je slepeče pritiskalo in klimatiziran avtobus je bil za večino prijetna osvežitev. Nekdo je glasno zavzdihnil: »Pivo bi!« Kandidatov je bilo polno, želja pa uresničljiva šele, ko bomo znova na letališču v Istanbulu. Meni vročina še kar prija, a vožnji se vendarle nisem odrekel, čeprav ni bilo daleč  do naslednje zanimivosti.

Muzej družinskih zakladov

Blizu Omansko-Francoskega muzeja smo ustavili pred všečnim poslopjem. Pravzaprav je to skupek štirih arhitektonsko domiselnih zgradb, hkrati pa tako arabskih, da predstavljajo nekakšno ikono mesta. Leta 1999 je za stilno dovršenost, ki odseva tradicionalne elemente Omanske gradbene dediščine, bila podeljena visoka nagrada sultana Qaboosa za arhitekturno odličnost. To je Bait al Zubair, Zubairjeva hiša, ki je sedaj zasebni muzej. Razstavljeni predmeti so iz družinske zbirke. Za obiskovalce je odprl vrata leta 1998.

Sultanova palača v starem MuškatuPrvo kar je pritegnilo, so bile figure oriksov, bodorogih antilop v naravni velikosti. Zanje so značilni dolgi, rahlo ukrivljeni rogovi, zato tako ime. Malo je manjkalo, da bi omanski beli oriksi zaradi lova izginili, zato so jih zaščitili. V osrednjem Omanu imajo celo svoj rezervat. Ta antilopa meri 1,20 metra v višino, njena dva sabljasta roga pa prav toliko. Ne živali same, temveč njihova umetelna poslikava, ki je kar žarela od barv, ta je vzbudila občudovanje. Poleg khandžarja so upodobljene tudi na denarju.

Ogledali smo si glavno razstavno poslopje Bait al Bagh. Šejk Al Zubair bin Ali, ki je služil pod prejšnjimi sultani kot minister in svetovalec, jo je  leta 1914 zgradil za svoj dom. Bila je zbirališče elite, kasneje prenovljena. V njej so portreti sultanov, čudoviti primerki omanskih bodal, khandžarjev, ukrivljenih sabelj in ravnih portugalskih mečev, pa mušket z lesenimi naboji in drugega strelnega orožja, stara glasbila, bobni, kitari podobna glasbila na šest strun (al tanbura), srebrna okrasja in ornamentiranih skrinj. Razstavljen je nežen porcelan. Podnapis Al Awani al Siniyyi pove, da je kitajski. Dragotine v zlatnini in draguljih, vdelani v nakit so nam skrivaj šepetale skrivnosti bogate rodovine. V vrstah nanizani kovanci preteklih stoletij bi zanetili zbiralsko strast numizmatikom, da bi jim sline kar lile. Lutke so bile odete v tradicionalne noše za različne priložnosti. Očaran sem bil od svečanih ženskih oblačil. Kar čutil sem žareče poglede zastrtih lepotic, ki kradoma zrejo skozi tančice.

Na stojnici sem popil kavo, budun, brez sladkorja, nato pa z avtobusom v mestno četrt ob morju in na kosilo. Korniš Al Bahri je bil živahen. Nove tople vonjave, med katere se je mešal dih morja in kriki galebov, so visele v zraku. Posedli smo za mize blizu vhoda v souk in si privoščili domačo hrano, piščančjo shawarmo. Pogled na zelenkasto rumeno jed ni bil navdušujoč, a lakote ni zadržal. »Na Orientu sem in je vse pisanih barv!« me je prešinilo, in z vsakim grižljajem je bila hrana okusnejša. Zalival sem jo s kozarcem vipavskega vina zelen, žal le v mislih. Če prej ne bi použil banan, bi še naročil! Ta del mesta se imenuje Mutrah in v pristanišču je bila zasidrana  sultanova jahta Al Said, ki je menda četrta največja zasebna jahta na svetu. »Jaz sem pri shawarmi, kaj neki strežejo na jahti?«

Vsak po svoje smo si privoščili sprehode po kornišu (obalna cesta) in raziskovali Muttrah souk. Barantanje in spet barantanje, tudi za razglednice. Vsak Arabec je pretkan trgovec in barantanje je način življenja. Mar ni tako?! Tam na robu polkrožnega zaliva, kjer korniš izgine za hrib, se je malo pred portugalskim stražnim stolpom visoko na skalovju, preden pade v morje, belila nenavadna zgradba. Videti je bila kot kratko pecljati kelih na katerem je poveznjena okrogla kupola z dekorativnimi odprtinami. Nekje sem to že videl. Oh seveda, kadilnica! Pa ne za cigaretarje, temveč simbol tradicije in poklon tisočletja najbolj iskanemu blagu, ki ga je narava podarila, Omanu – kadilu. Objekt je povečana oblika posodice v kateri se ga zažiga. Posodic je več vrst. Denimo, v južnem Omanu so škatlaste.

Da je bilo kadilo res dragoceno, potrjuje Pot kadila, ki se je odcepila od slavne Svilene poti in zavila na jug, na skrajni konec arabskega polotoka. Od tu so karavane žlahtno smolo tovorile v tedanjo Evropo, ki je to dišavo plačevala v zlatu. O tem bom še spregovoril. Statue kadilnic smo na poti večkrat srečevali. Še nekaj smo pogosto videvali. Povsem znana stvar je, le oblikovana je z bogato orientalsko domišljijo!

  • Šolstvo: Več kot 1000 osnovnih državnih šol.
  • Učiteljskega kadra je čez 45.000.
  • Imajo 350 privatnih šol.
  • Poleg državne so tudi privatne univerze.
  • Šolanje na državnih šolah je brezplačno.
  • Zdravstvo: deluje več kot 60 bolnišnic,
  • 242 zdravstvenih centrov ter
  • večje število zasebnih klinik,
  • blizu 4000 zdravnikov in
  • 10.000 medicinskih sester.

Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (3. del)

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Oman-palma
POTOVANJE:
Cena:
od 1398 EUR
Trajanje:
od 8 dni
Potovalni stil:
Stopnja 2 - Oskarjevo turistično potovanje
Oman-Wadi bani Awf
POTOVANJE:
Cena:
od 1830 EUR
Trajanje:
od 12 dni
Potovalni stil:
Oskar Plus
Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se