07. sep, 2015   Agencija Oskar, Člani pišejo, Oman  

 

Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (1. del)

Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 13.februar 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar

V smeri, kjer čas hitreje teče

Ne spomnim se, da bi kdaj v dnevnem časopisju ali na TV zasledil kakšno novičko o deželi, v katero sem namenjen. Za nas je tako rekoč bogu za hrbtom, v resnici pa ima pomemben geostrateški položaj. Je vratar Perzijskega zaliva, od koder priteka nafta, ki napaja svet.

Zastava Sultanata OmanOman, redko omenjana država tam doli na koncu Arabskega polotoka, nima zapuščine starih kultur. Vsaj take ne, s kakršno se ponaša večina arabskih držav od Tunizije, Libije, Egipta, Levanta do Iraka in Irana. Vendar skoraj izgubljeni davni spomini tiho govorijo o krajih bibličnega slovesa. So od tod prišli Trije magi oziroma sveti Trije kralji v Betlehem, sledeč svetli zvezdi in prinesli Božjemu detetu zlata, mire in kadila? Je bila tu doma kraljica iz Sabe, ki je očarala kralja Salomona? Je bila to v antični dobi Arabiae felix? Vprašanja brez pravih odgovorov. Uganke preteklosti so potopljene v morju časa minulih tisočletij.

Komajda se premikamo, nasprotno pa misli brzijo skozi podatke, ki sem jih naložil v možgane. Trenutno obdelujejo potovalni seznam. Ne zakuha mi. Torej nič pomembnega ne manjka, in najvažnejše, sebe nisem pozabil! Lezemo čez črtaste oznake in skoraj obstanemo. Vsak hip se bo zgodilo. Adrenalinsko se veselim teh nekaj sekund občutenja hitrosti in zmage nad težnostjo. Že močno zarohni, šobe izbrizgavajo neprekinjen tok energije, s katero se zapodimo. Z naglico narašča grom, pritiska nas na sedeže, zapleten stroj je vedno hitrejši, kot bi drvel na življenje in smrt. Še trenutek in že se čez 70 ton težak airbus A320 Turkish Airlane odlepi od tal in začne vzpenjati. Grom usahne za nami in z enakomernim brnenjem zanihamo v prazno.

Hiše postajajo hišice, človečkov skoraj ni več razločiti, in ceste so od kratkega dežja svetli trakovi, ki preudarno vijugajo okrog vzpetin. Hrup civilizacije in kaotičnost medčloveških odnosov tam spodaj sta kar nekam poniknila in pokrajina dobiva videz urejenosti. Morda jo tako razen ptic vidijo tudi bogovi, zato nič ne ukrenejo. Ja, vzlet me vedno prijetno vznemirja in zabava.

Pogrešam italijanski espresso

Stresamo se, ko prediramo oblačni pokrov in potlej mirno zaplavamo v modrino. Pod nami je smetana, ki se nabuhlo razprostira do obzorja. Dolgočasno. Sem ter tja zazija v belini   luknja, ki me potolaži, da sem še vedno nad Zemljo in ne nad smetanovo torto. Zgodaj popoldan je in okrog šeste zvečer bomo prileteli v Istanbul, kjer nekateri nadaljujemo pot proti Muscatu, glavnemu mestu Omana. Ja, do tja je še daleč! Da bo tam čakala vodička Marijana, je zagotovil predstavnik Agencije Oskar, ko nam  je na Brniku razdeljeval letalske karte. »V Istanbulu ne pozabite presesti na pravo letalo,« je še smeje pripomnil.

Na letalih vedno strežejo z obupno kavo, zato sem pil čaj in si ogledoval bližnje sopotnike. Ugibal sem s katerimi od njih bomo čez dobrih šest ur sestavljali potovalno družbo po Omanu. Stevardese so po hodniku porivale voziček s prigrizki in napitki. Steklenice so rahlo cingljale, ko je letalo z nagibom popravljalo smer. Prehod, ob katerem sem sedel, se je nenadoma začel podaljševati skozi pilotsko kabino tja ven med grmadaste oblake z razcefranimi kupolami. Odneslo me je med bele gradove, kjer sem se izgubil.

Prava arabska kavaZbudilo me je rahlo drgetanje vsega. Spuščali smo se proti Istanbulu. Letališče Atatürk je vrvelo od ljudi, kot bi zašel na Kapali Çarşi, Veliki bazar. Reka potnikov me je nosila v gornjo etažo, kamor sem tudi želel. Čas, ki sem ga imel do poleta proti Muscatu, sem namenil zapraviti s pohajkovanjem po trgovinicah, predvsem pa v eni od kavarnic popiti dobro kavo. Najprej pa sem na izpod stropa visečem velikem ekranu poiskal svoj let, številko izhoda in čas odhoda ter naravnal uro na lokalni čas. Mimo je prikorakala večja skupina resnih, polnoletnih moških, odetih v preprosta bela oblačila. Hadžije, božjepotniki. Verjetno se vračajo iz Meke, saj so vsi imeli obrite glave. V najsvetejšem muslimanskem mestu, strogo zaprtem za nevernike, so z  množico romarjev sedemkrat obšli Kaabo, v kateri je shranjen meteorit, črn od grehov, ki bo postal bel, ko bodo vsi grehi oprani. Obredno so metali  kamenčke na džemre in se povzpeli na goro Arafat. Tekli so med gričema Marva in Safa ter se obredno odžejali pri studencu Zamzam. Tako so izpolnili peti steber islama. V moji soseščini za mizo pravo nasprotje greha očiščenih mož. Zelo okroglo debelušne in prav nubijsko zapečene črnke, mesnatih ustnic in pisanih oblačil, so glasno druga čez drugo vrtele jezike in se hahljale

Že drugič so pozivali na bording za let TK 776 proti Muscatu. Treba je iti, če hočem biti na tem letalu. Hodniki so se vlekli in vlekli do prave številke izhoda za vkrcanje. »Iyi akşamlar, dober večer!« in profesionalni nasmeh turških stevardes ob vstopu. Lasje so jim  spogledljivo kukali izpod rut. Iskal sem sedež. Poleg njegove številke na letalski karti je bila oznaka F, kar pri tem tipu letal pomeni prostor ob oknu. »Fino,« sem pomislil, «imel bom dober razgled. Videl bom združitev dveh biblijskih rek, Evfrata in Tigrisa v Šat el Arab in znameniti trikotnik rodovitnosti, Alahov vrt.

 V zraku smo. Pogledal sem na uro in tisto kar sem mi je dozdevalo, mi je postalo jasno. Tema nas bo prehitela in z razgledi ne bo nič. Potujemo v smeri vrtenja Zemlje, v noč in uro bo treba po časovnih pasovih premikati naprej. Torej branje ali spanje. Pa me je obšla nora misel, da bi med spanjem lahko strmoglavili. Enkraten dogodek! Za nič na svetu ga ne bi hotel prespati! Sklenil sem bedeti z branjem in oprezati za redkimi lučkami daleč spodaj. Po tihem sem vendarle računal še na nekaj, kar bo spektakularno prebilo deset kilometrsko temo pod nami. A tisto nekaj, upam, da bo v množini, je bilo še zelo oddaljeno. Ošinil sem ekran, ki je prikazoval pot letala. Smer je bila pravšnja. »Čez dobro uro se bo morda videlo,« sem si prikimal in se zamislil.

V meglene legende in pripovedke iz Tisoč in ene noči zavita dežela mi je že od nekdaj skrivnostno dišala kot cerkveno kadilo, ki prihaja od tam. Nisem si mislil, da jo bom kdaj videl, a vendar potujem na sodobni leteči preprogi v to deželo zlata in kadila. Seveda ne pričakujem, da bom odkril dvor kraljice iz Sabe, dežela sama premore polno, za nas nenavadnih naravnih lepot in potepanje po  prostranstvih in slikovitih orientalskih mestecih ima svoj čar. Pritegnila me je tudi cenovno dostopna ponudba potovanja Agencije Oskar. Z njo sem bil zadovoljen na potovanju po Maroku, celo prijetno presenečen, saj so se zadeve izkazale še boljše, kot so bile napovedane v programu.

Omamno kadilo frankinsenseSultanat Oman se odpira turizmu šele zadnja desetletja, ko je prevzel oblast sultan Qaboos. Lotil se je modernizacije države na vseh ravneh. Državna blagajna se bogato polni s petro dolarji. Sultanat je velik za dobrih deset Slovenij in ima 3,8 milijona prebivalcev. Od tega je kakih 800 tisoč priseljencev iz Pakistana, Indije, Bangladeša. Obsega pretežni del polotoka Musandam, enklavo Madha v Združenih arabskih emiratih in se vleče med Arabskim morjem in Saudsko Arabijo do Jemna na jugu. Na severu jo obkroža gorovje Al Hajar in na jugu Dhofarsko gorovje. Vmes so pustinje in puščave z oazami. Izvirske pitne vode skorajda nima. Potrebe krijejo z razsoljevanjem morja in uvozom ustekleničene vode. Tudi večino hrane uvažajo. Kmetijskih površin je manj kot 1%. V oazah raste vse, od datljev, banan, papaj, zelenjave in lucerne za krmo. Le premalo je teh Alahovih vrtov. Redijo ovce in koze ter seveda kamele, govedoreja je v manjšini. Tradicionalna izvozna artikla sta kadilo in datlji, glavni pa nafta.

Vse pogosteje se oziram v temo. Proti vzhodu spodaj je nešteto lučk, strnjenih v rumenkasto jezero svetlobe. Tam je Bagdad, eno najimenitnejših mest svojega časa. Leta 762 ga je dal zgraditi kalif Al Mansur in postal je za 500 let prestolnica Abasidov. Tam je živel in vladal slavni Harun al Rašid, sodobnik Karla Velikega, ki je ustanovil frankovsko državo. V Bagdadu so se začenjale in končevale pravljice, ki jih je lepa Šeherezada vsako noč pripovedovala kralju Šahrijarju. Sedaj Bagdadu in deželi vlada nafta, sedaj tam gospodari orožje. Nič ni ostalo od nekdanje Hiše modrosti..

Naenkrat sem zagledal, kar sem po tihem pričakoval. Puščava je gorela! Spodaj se je kazal plameneč spektakel, kot bi božanski Zaratustra prižigal večni ogenj v čast najvišjemu bogu Ahura – Mazdi. Ognjena svetloba v oranžnih baklah  bruha v nebo in razsvetljuje puščavo. Zemeljski plin in vrelci nafte, črna kri dandanašnjega življenja. Bo zavladal mir, ko bodo zaloge čez petdeset ali več let izčrpane? Ne verjamem. Če drugega ne, se bo začela bitka za pitno vodo in grmenje orožja se bo preselilo na druga bojišča.

Jezim se nase, ker so mi te misli skazile izjemne svetlobne prizore. Spodaj je znova puščavska tema. Že nekaj časa letimo nad zgodovinsko Mezopotamijo, kjer se je pred 7000 leti s Sumerci začela civilizacija. Nekje doli je Babilon. Mesto in svetopisemski stolp ter  viseči vrtovi Semiramide, vse je izginilo v pesku. »Kaj se je zgodilo z mojim kraljestvom!« bi obupano vzkliknil Nebukadnezar Drugi, če bi sedaj vstal iz prahu svojega 2600-letnega groba. »Sic transit gloria mundi, tako mine slava sveta,« bi mu odgovoril gospodar časa. Nekoč davno so bili tu vodni kanali, palmovi gaji in rodovitne njive. Bil je to Eden, raj. Morda je na začetku sveta prav tu Eva zapeljala Adama nudeč mu prepovedan sadež, granatno jabolko? Skozi tisočletja je Šat el Arab odnašal rodovitno zemljo iz tega vrta daleč v morje in danes niti Basra v Iraku, niti Abadan v Iranu, sosednji mesti, nista več ob morju, le pristanišči v rokavih iste reke sta, ki se deltasto izliva v Perzijski zaliv. Prilepim se k oknu. Spodaj znova nekaj razkošnih zubljev  razsvetljuje Kuvajt.

Morje tihotapcev in piratov

Pritisk v ušesih blažim s požiranjem. Naglo zgubljamo višino za kratek postanek na letališču Al Muharak v Bahrainu. Airbus mora napolniti rezervoarje. Kot da prihajamo na novoletno praznovanje, toliko pisanih lučk. Na gosto so posejane po kopnem in morju. Razločno so se videli ogromni trebušasti tankerji. Francoski pesnik Baudelaire je v pristaniščih vedno rad občudoval prekooceanske ladje. Tu bi imel kaj videti! Nekoč so med obrežji Perzijskega zaliva pluli arabski morski razbojniki na tradicionalnih jadrnicah ter ropali trgovske ladje. Britanci, ki so ščitili svoje poti do Indije, so jih pred dvesto leti komaj ugnali! Ostalo je le zemljepisno ime tega območja, Obala piratov. Toda, ko tankerji zaplujejo skozi Hormuško ožino proti Afriškemu rogu, so dandanes znova ogroženi. Sodobni pirati pridrvijo na gliserjih in se povzpnejo na krov preden se posadka z džipom pripelje do napadenega dela ladje. Do zob so oboroženi. Tanker spremeni smer plovbe in izgine. Nafta iz njegovega trebuha se pretoči  v denar za orožje, ki ubija v Somaliji.

Khangar-moški ponosPo Arabskem morju poteka zelo močan trgovski promet. Podatki govorijo, da se tu čez prevozi blizu polovice svetovnega blaga. Mednarodna koalicija poskuša zagotavljati pomorsko varnost v regiji s preprečevanjem piratstva in odkrivanjem tihotapljenja ljudi, mamil in orožja. Bojne ladje držav članic patruljirajo po tem ogromnem morskem prostoru in preverjajo sumljiva plovila, največkrat manjše ribiške in trgovske ladje, ki plujejo med Somalijo, arabskimi obalami, Pakistanom in Indijo. Operativne skupine  sestavljajo  fregate in lahki rušilci, ki imajo na krovu specialce za vkrcavanje na ladje, ki jih preverjajo ter mornariške prevajalce, ki obvladajo tukajšnje jezike hindi, urdu, farsi in arabsko.

Protokol je predpisan. Bojna ladja odpošlje vojaški čoln, ki se neposredno približa sumljivi ladji in mornariški prevajalec izpraša kapitana o tovoru, posadki, smeri plovbe itd. Po potrebi se specialci vkrcajo in preiščejo ladjo. V slučaju napada, tihotapci so dobro oboroženi, tudi z ročnimi raketometi, patruljna ekipa lahko odgovori z ognjem, predvsem pa se takoj umakne na matično  ladjo. V okviru operacije Atalanta 2014, ki ima nalogo preganjanje piratov, je poveljstvo nad patruljiranjem po morju, ki obliva Afriški rog, spomladi prevzela nemška fregata Brandenburg, ki je nadomestila prav tako nemško ladjo Hessen. Pred njo sta območje nadzorovali kanadski fregati. Oporišče teh bojnih ladij je v Djibutiju.

Majave noge na trdnih tleh

Bližamo se koncu potovanja po nebu. Osvetljene naftne ploščadi na morju, Abu Dhabi, Dubaj in drugi emirati, vse je za nami. Smo že v omanskem zračnem prostoru in višina leta se znižuje. Lokalni čas kaže skoraj tri čez polnoč. Bomo utegnili zatisniti oči za kratek počitek?  Že dopoldan nas čaka bogat program.

Grb SultanataLetališče Muscat International nas je sprejelo z običajnim nočnim vrvežem. Bogve koliko kontrol in drugih procedur je pred nami, preden se bomo uspešno predrenjali do izhoda. S črednim nagonom stopamo v smeri baggage claim in se potimo. Pri okencu exchange office se še bolj zgosti. Treba je kupiti vstopno vizo, potem počasno mencanje do kontrole potnih listov in nato k tekočemu traku po katerem se je valjala prtljaga. Svojega kovčka nisem videl že od Brnika. Vesel sem ga bil kot starega znanca, čeprav je po vsakem potovanju bolj zguban. Drdrali smo skozi izhod. Tam so se gnetli nosilci napisov, kot bi imeli protestni shod. Čisto blizu je temnopolti domačin držal napis Oskar, zraven pa se je smehljala vodička. Naša vodička Marijana.

Kratko vožnjo z letališča, ki je le 32 km od Muscata, spremljam z enim očesom. V ugledni mestni četrti Ruwi se pred hotelom raztovorimo. Dodelijo nam sobe in vodička dvakrat ponovi uro jutranjega zbora. »Bujenje je naročeno« doda. V sobi sem pogledal skozi okno koliko je do tal in za vsak slučaj naročil bujenje tudi svojemu mobiju. Še nekaj sem moral preveriti. Moj spremljevalec, ki so ga na vseh kontrolah dodobra prežarčili, je ohranil svojo skrivnost. Prepričati sem se hotel, če je »tisto« prestalo tudi transportno premetavanje. Odprl sem zadrgo in povohal. Vse je bilo v redu in dopoldan si bom lahko privoščil prvo rundo. Utrujeno sem se vrgel med rjuhe. Dišale so sveže, potem nisem zaznaval ničesar več.

  • Površina:309.500 km2
  • Prebivalstvo: ca 3,8 milijonov
  • Ureditev: monarhija
  • Od 1970 vlada sultan Qaboos bin Said
  • Vera: islam, ibaditi – ločina sunitov
  • Denar: rial, ki se deli na 1000 baisov
  • 1 rial je ca. 2,00 evra.
  • Simbol Omana: khandžar – ukrivljeno bodalo med dvema mečema

 Nadaljevanje prihodnjič …