Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 13.marec 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar

Kjer so doma izganjalci zlih duhov

Trdnjava, ki si jo nismo ogledali, ker v njej straši!

Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (2. del)

Ob izjemnemu napredku, tradicija starih običajev še ostaja. O njih govorijo ustna izročila, predvsem v odmaknjenih krajih. V napetih pripovedih pogosto nastopajo džini, duhovi, v katere vraževerni domačini še kar verjamejo. Oman je prispeval na seznam svetovne dediščine svoje najznamenitejše naravne in kulturne lepote. Trdnjavo Bahla s starim mestom, arheološko najdišče Bat, Al Khutm in Al Ayn, omanski namakalni sistemi, imenovani »falaj« in Pot kadila oziroma območje blizu mesta Salalah na jugu.

Mošeja Sultana Qaboosa v MuškatuObetajoč dan mi je naznanil natakar pri zajtrku z besedami:«Sabah al her!« Jaz pa nazaj: «Dobro jutro i tebi sine!« Samo zarežal se je prav na široko. Tu ni delavcev iz bivše Juge, prej bi me razumel, če bi mu odgovoril po beludžijsko. Nabasal sem se z rogljiči in drugim pecivom, ki sem ga namazal z dodatki ter vase zlil tri skodelice pravega čaja pomešanega s sokom grenivke. Pa gremo!

V programu je bil dopoldanski ogled znamenite džamije, ki jo je sultan Qaboos podaril omanskemu ljudstvu. Med vožnjo sem vrtel glavo in prežal na poštni urad ali vsaj nabiralnik. V mojem vidnem polju je bil le vrvež in bela poslopja. Nič rumenega. Pozneje sem odkril, da so nabiralniki modre barve.

Ustavili bomo za kratek ogled,« je rekla Marijana. Juma je pokimal in rekel:«Slovenija!« Nič nam ni bilo jasno. Kar impozantna zgradba se je bleščala in pred njo urejena trata. »To je opera!« Kdo bi si mislil, da imajo Arabci operne hiše. »Ja, ja,« je kimala vodička. »Orkester sestavljalo omanski godci in programski direktor je Slovenec!« Sedaj je bila jasna pripomba našega vodiča. Kasneje sem izvedel, da je to Aleš Drenik. Sultan Qaboos ga je izbral med kandidati, ki so se prijavili na razpis. Menda ima triletno pogodbo. Nekaj nas je vendarle žulilo. Kakšno glasbo poustvarjajo arabski glasbeniki in kako jo naš rojak izbira? Pa smo izvedeli, da se tu vrstijo svetovno znani operni pevci kot Placido Domingo, pevec opernih arij in bel canta Andrea Bocelli itd. Skratka program svetovnih opernih hiš. Tudi toaleta je predpisana, oblačila iz jeansa niso dovoljena!

Dvakrat bogata mošeja

Vožnja skozi moderni del Muscata ni trajala dolgo. Tu smo, v Gubrahu. Pričakala nas je ena najimenitnejših in najpomembnejših stavb v Muscatu. Velika mošeja sultana Qaboosa, ki jo je, tako piše, ob 30-letnici svoje vladavine, podaril omanskemu narodu. Mlad park pred nami s cvetjem, zelenjem in drevjem. Neznana vrsta srednjedebelnih dreves je bila posebno zanimiva. Z vej so viseli vinsko rdeči cvetovi, ki so spominjali na metlice za čiščenje steklenic. Juma mi je razložil, da so sadike pripeljali iz Avstralije, drevo pa, da se imenuje bottle brush, krtača za čiščenje steklenic, dobesedno torej! Štirje minareti 45 metrov visoki, so jo uokvirjali, peti nad glavnim delom je bil z 91,5 metri najvišji. Izza njega je zlato svetila zlata kupola. Stojim pred njo. Veličastna in dostojanstvena je.  Turisti in verniki so se ob mogočnem kompleksu kar porazgubili. Skupina deklic oblečenih v belih hlačah in črnih tunikah in z belimi rutami na glavi, so fotografirale in mladostno žlobudrale. Vodnica, odeta v črnino, jih je mirila.

Bil sem že v prenekaterih, od Hagie Sofije, Brivčeve mošeje v Kairouanu do velikanke v Casablanci. Največja je v Meki, ima kar osem minaretov!  Čevlje sem odložil na poličko in si dobro zapomnil mesto, saj je bilo tu čevljev, da bi obul majhno mesto! Vstopam z desno nogo naprej skozi masivna, umetelno izrezbarjena lesena vrata v tiho notranjost, ki je elegantno bogata v okrasju detajlov. Lahko bi o njih napisal knjigo. Niše, izdelane v različnih stilih okrasja iz keramike in mozaikov. Tu vidimo mameluški dekor, bizantinske mozaike, otomansko keramiko, omansko srebrno keramiko, keramiko iz Timruda iz Azije, pa še in še. Po stenah so kaligrafsko izpisani izreki Korana in 99 svetih imen Alaha ter arabeske, ki posnemajo prepletajoče rastlinske motive, nikoli pa geometrijske like.

Detajli sultanove mošejeKibla, smer proti Meki je zapovedana in jo označuje molilna niša, mihrab, ki je posebej ozaljšana. Na njeni desni je minbar, prižnica, s katere imam vodi molitve. Vse je narejeno tako municiozno, s filigransko natančnostjo, kot bi bili tu na delu iluminatorji otomanskih miniatur, ki jih je opisal nobelovec Orhan Pamuk v svoji knjigi Ime mi je rdeča. Med molitvijo izvajajo obredne gibe, med drugim tudi pokleknejo. Najprej se s koleni in prsti na nogah dotaknejo molilne preproge, nato še z rokami, nosom in čelom. To je tudi eden od razlogov, zakaj nimajo moški in ženske skupne molilnice. Migajoče zadnjice žensk bi preveč motile pobožno zbranost moških.

Kot bi stopil na mah, tak je bil občutek. Ročno izdelana, skoraj 4.300 kvadratnih metrov velika  perzijska preproga je v enem kosu prekrivala tla molilne dvorane. Narejena je iz nepredstavljivih 1.700 milijonov vozlov! In tehta 21 ton! Šeststo izkušenih žena jo je delalo kar štiri leta. Nevidno je sešita iz 58 kosov. Ne vem, kaj bi občudoval. Pridušeno mrmranje obiskovalcev in vodičev se je dvigovalo proti stropu kot molitev. Tam, prav na sredi je visel glavni lestenec, izdelek firme Swarovski. Z osmimi metri premera in štirinajstmetrsko dolžino je z osmimi tonami teže bingljal nad menoj ves v kristalih in zlatu. Ni mi padel na glavo. Vrtoglav sem bil od kupa denarja, ki so ga porabili za vse to  umetniško okrasje. Mošeja je res dvakrat bogata, v zlatu in v umetelno izdelanem okrasju.

Mesto skrivnostnih duhov

Blizu poldneva je in sonce peče. Med vožnjo proti Bahli sem listal prospekte o mošeji. Gradili so jo šest let. Naši strokovnjaki, ki so gradili stavbo za onkologijo, bi jo pacali vsaj 60 let! Celoten objekt obsega blizu 4 hektarje, glavni minaret je visok 91 metrov, ostali štirje pa po 45 metrov. Zmotila me je Marijana. »Se bomo učili arabsko,« je pogledala po avtobusu. »Jaz bi se učil pisanja v arabščini,« sem bil važen. »Počakaj z razglednicami. Ko bo nas z džipi premetavalo po puščavskih sipinah, bo tvoja pisava pristno arabska,« mi je ponagajala. Učenje je prevzel Juma in smo šteli:« Uahed, itnen, talata… in smeh!«

Unescova trdnjava BahlaPrispeli smo k vznožju gorovja Jabal Akhdar v pokrajini Ad Dakhiliyah, kjer se skriva Bahla. Leži kakih 200 kilometrov jugozahodno od Muscata. Je staro mesto, ime nosi po nekdanjemu vladajočemu plemenu Bahila. Stavbe, ki so ohranjene, so večji del iz 15. stoletja. Posebnost je velika trdnjava nad mestom. Mimogrede, Oman jih premore kakih 500 s stražnimi stolpi vred. Radovednost o njej in mestu nam je tešila Marijana. Zbrali smo se okrog nje, kot bi ponujala lizike. Zasnova mesta in trdnjave sega še v predislamsko obdobje, dodobra pa je bila trdnjava prezidana v 13. in 14. stoletju in kaže povsem tradicionalne islamske arhitekturne poteze. Stara Bahla je imela 12 kilometrov obzidja, ki je zaobsegal tudi oazo. Mogočna stavba je bila pred nami v prvem planu z značilnimi stražnimi stolpi, zidani iz peščenjaka. Ostalega kar ni bilo videti. Prvotno je bila razen temeljev in delnih podpornih zidov zgrajena iz utrjenega blata. Ta del so morali zaradi občasnih deževnih obdobij pogosto popravljati.

»Gremo na ogled«, je bil željan Vili, doma iz okolice Celja. »Ne, ne bomo! Zato ker v njej straši!« je resnobno poudarila Marijana. »Potem pa nujno moramo v trdnjavo!« sem dvignil glas. Namenila mi je hiter zvit pogled. «Ne bo šlo! Kljub korajži« se je obregnila.«Trdnjava je zaprta. Niso krivi le strahovi. Zaradi zgodovinske in arhitekturne znamenitosti, ter džinov v njej,« pri tem si je nadela povsem mistični izraz, » jo je Unesco uvrstil na listo Svetovne dediščine. Poleg Bahle so na Listi svetovne dediščine še Območje kadila v deželi Dhofar, omanski namakalni sistemi, imenovani »falaj« in arheološka najdišča Bat, Al-Khutm in Al-Ayn. Naselbine in nekropole naj bi izvirale iz tretjega tisočletja pred Kristusom. Trdnjavo so začeli obnavljati po letu 1988 pod skrbstvom Unesca in omanskega Ministrstva za dediščino in kulturo. Za turiste so jo odprli leta 2012. Ogledati si je možno le manjši del in še to ob petkih in sobotah. Danes pa je alitneen, ponedeljek!«

»Kaj pa strahovi in džini? se oglasi Hortenzija. Verjetno bi jih tudi ona rada videla. Marjana si  nas ogleda, kot bi ocenjevala, koliko smo sposobni dojemati nadnaravne sile črne in bele magije. »Bahla se je sprva imenovala Madinat al Sehr, kar naj bi pomenilo Mesto magije. Trdnjava je zgrajena je na grobu čarovnika in njegov duh se pojavlja v njenih labirintih, tako pravi izročilo. Poleg tega se ponoči na bližnjem hribu prikazuje leteča mošeja!«

Meni so se že začeli prikazovati džini v obliki letečih pečenih piščancev. Iz obrazov drugih sem razbral, da tudi njih preganjajo podobni prividi. Da kolektivno nezavedno po Carlu Jungu drži, mi je potrdila vodička sama, ko je rekla:«Jala! Gremo jest!« Zaslišal se je veseli ja v vseh tonih in jakostih, kot bi bili na zborovski vaji za opereto.

Gostišče ob cesti niti ni bilo ugledno, toda hrana je zelo teknila. Sonce je žgalo, zelenjavna juha je bila vroča in se nikakor ni hotela ohladiti, dokler nisem ugotovil, da je le primerno začinjena. Tudi del piščanca, ki je bil golobjih kosti sem pospravil z rižem vred, ki je bil okrepljen z dišavami in začimbami. Potlej sem prevzel čuvarja sončnih očal, ker je bilo v prostoru, kamor smo se vsi po vrsti zatekali, temno kot v rogu. Spominjam se dubrovniških postreščkov, ki so v pristanišču kričali:«Koferi na čuvanje!«

Arabci so še kar vraževerni in džini za nekatere še vedno obstajajo, za druge pa le v zgodbah. So zle narave in lahko obsedejo človeka. V Bahli in sosednji Nizwi se še najdejo magi, ki izganjajo džine, ki niso tako dobri in radodarni, kot tisti iz Aladinove čarobne svetilke. Ta je živel v mestu Madinat al Salam, mesto miru, tega je kasneje kalif Al Mansur preimenoval v Bagdad. Izvedenci bele magije, ki danes izganjajo džine uporabljajo amulete hajahs in hars imenovane ter zažigajo kadila in kopajo obsedence v slani vodi ob branju svete knjige Al Ghazali in izrekov iz presvete knjiga Koran. Tudi za naravne ujme imajo razlago. Kadar štirje elementi, zemlja, zrak, ogenj in voda niso v ravnotežju, se pojavljajo katastrofe. Rešitev je v njihovem uravnoteženju.

Čudežno zelišče z napako

Tudi pravljičarstvo je še vedno živo. Bajke, kot ustno izročilo potujejo iz roda v rod. Pa povejmo eno kratko, ki bi jo sicer arabski pripovedovalec znal raztegniti čez ves popoldan tja v noč. Pravzaprav bi jo zaigral z besedami, glasom in kretnjami.

Bilo je davno tega, ko je v vasi na vrh zelenega gorovja Jabal Akhdar zbolel mlad moški. Nihče ni vedel, kaj je z njim narobe. Njegova družina je živela v žalosti, ker mu ni znal nihče pomagati. Odločili so se, da odpotujejo v Medino k svetemu  Preroku Mohamedu. Sprejel jih je in vprašal od kod prihajajo. Povedali so, da so iz daljnega Omana. Povedal jim je, da zdravilno zelišče raste na njihovi gori,  in da bo moškega ozdravilo. Nabrati morajo to zelišče in skuhati čaj, ki naj ga bolnik popije.

Veseli, da je zdravilo tako blizu njih in priprava leka tako enostavna, so zapustili Medino in odpotovali. Takoj po vrnitvi domov so na vrhu gore nabrali zdravilno zel. Bil je to timijan. Skuhali so bolniku čaja in kmalu se mu je stanje izredno popravilo. A popolnoma le ni ozdravel. Družina se je znova napotila v Medino k svetemu Preroku, da bi poizvedela, kaj je šlo narobe. Sveti Prerok je rekel, naj mu pokažejo zelišče timijan. Ko so jo položili pred njega, je rastlino glasno vprašal, zakaj ni moškega popolnoma ozdravila. Rastlina pa je ponižno odgovorila. «Prosim, oprosti mi veliki Prerok. Ozdravila sem ga devetindevetdesetih bolezni, toda ne morem ga rešiti pred edino, ki je še preostala. Pred smrtjo!

Zavzeli smo Jabrin

Vzvišeno se drži lepotec Jabrin med neštevilnimi datljevimi palmami, biser med omanskimi trdnjavami. Nedaleč od Bahle stoji. Njegovo težko premagljivo zidovje smo zavzeli v prvem naletu kljub trifuntnim topovom na dvorišču. Vpisal sem se v spominsko knjigo, za vsak slučaj, za zgodovino! Kot zvesta četa smo sledili vodički in poslušali razlage. Zgrajen je bil sredi 17. stoletja kot bivališče imama Bil’araba. Tu je tudi pokopan. Trdnjavo so obnovili v letu 1983. Lesene strope in tramovje krasijo imenitne slikarije rastlinskih vzorcev. Slepi prehodi, navidezna vrata, varljiva nadstropja, stopnišča in obrabni stolpi burijo domišljijo obiskovalcev. Nekoč je trdnjava imela prav posebno sobo za imamovega konja!

Trdnjava v JabrinuV sobah so razstavljene stare okovane skrinje s čudovitimi vzorci pa velike pisane blazine, številno posodje. Nekakšna ponev je bila tako velika, da bi v njej pečena pica napolnila želodce vsem nam. V spodnjih prostorih so bila tla polna nekakšnih kanalov, kot velika odcejevalnica, ki se je stekala v koritca s posodami. Skrivnost je razkrila Marijana. Da so tu odlagali datlje in kar so »spustili« se je nateklo v lončeno posodo. Razlezemo se po obzidju, ki je značilno narezljano, se sončimo in razgledujemo. Vse naokrog palme z namakalnim sistemom. Napis, ki sem ga prej videl, je povedal, da je bil nasad urejen leta 1990. V daljavi čudni hribi s priostrenimi vrhovi. Nad nami tiho morje jasnine in pripekajoče sonce. Malo bi zadremali.

Tudi sloveči lončarji iz Bahle so dremali. Želeli smo si ogledati njihovo delo pa smo prišli ob nepravem času. Zaprto. Še Juma ni bil kos trdovratnemu ne, nobenega ni, ne morete na ogled. Videli smo samo obzidje, ki je obdajalo priznano lončarsko delavnico. Vozimo proti nekdanji prestolnici Nizwi, kjer se bomo raztovorili in prespali v hotelu. Obširna ravnina tod naokrog spada med poglavitna obdelovalna območja in je bil v preteklosti vedno na udaru osvajalnih plemenskih bojev. Vsi so si ga želeli prilastiti prav zaradi rodovitnosti. Prišli smo na živahno delovišče. Gradijo cesto privoze, urejajo pločnike. Pa ne samo tu. Ko smo križarili po Omanu, smo dostikrat naleteli na podobno. Dežela je pravo gradbišče in raj za gradbena podjetja. Kje so naši gradbeni baroni? Tu bi bili princi!

Hotel Al-Diyar s tremi zvezdicam je presenetil. Doma me je nekaj znancev nezaupljivo gledalo, ko sem povedal, da bomo spali v hotelih s tremi zvezdicami, ali pa še manj, češ takim zakotnim luknjam ni zaupati glede čistoče in hrane in sploh. Nikoli nisem imel problemov. Na potovanjih zadostujeta le snažna postelja in prha ter dober zajtrk in prijazni ljudje. Ulična ponudba hrane je povsod dovolj bogata. To je vendar eden od čarov potovanj. Pa mi je rekla vodička, da so ljudje, ki padejo samo na pet zvezdic, če jih ni, ni potovanja.

Malo me je mikalo, da bi šel na solo potep po Nizwi. Potem sem pomislil, da me naslednji dopoldan čaka štiriurni treking po robu kanjona, ki v najglobljem predelu pada kar tisoč metrov do dna. Tsbah al kher, lahko noč sem si rekel. Ko sem se zložil na posteljo, sem na steni zagledal nekaj, kar sem nekoč že videl na jugu Egipta!

(pogovori v arabščini so zapisani po izgovorjavi)

  • Mujezin: klicar k molitvi, ki poziva petkrat na dan
  • Imam: vodja molitvenih obredov v mošeji
  • Kibla: smer proti Meki
  • Mihrab: molilna niša s kiblo
  • Minbar: prižnica, kjer stoji imam

Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (4. del)

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Oman-palma
POTOVANJE:
Cena:
od 1398 EUR
Trajanje:
od 8 dni
Potovalni stil:
Stopnja 2 - Oskarjevo turistično potovanje
Oman-Wadi bani Awf
POTOVANJE:
Cena:
od 1830 EUR
Trajanje:
od 12 dni
Potovalni stil:
Oskar Plus
Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se