Piše: Miha Zor
Normandija in Bretanja – imeni dveh francoskih administrativnih enot in hkrati starodavnih provinc, ki v marsikom, ki se odloča za potovanje po Franciji, vzbujata zanimanje: bodisi zaradi zavezniškega izkrcanja, pripovedi znancev, ki so tam že bili in so se navdušeni vrnili domov, bodisi zaradi Normanov, ki so v 11. stoletju od tod kot edini uspešno osvojili Anglijo … Razlogov je lahko veliko, a šele v osebnem stiku s tema dvema deželama, z lastno izkušnjo, se razpre pogled na vse bogastvo, ki ga Normandija in Bretanja ponujata popotniku in ki vedno obljublja še več: za lastno raziskovanje in morebitno vnovično vrnitev. Res je: Normandija in Bretanja nikoli ne razočarata, in od tam se vedno vračam hvaležen za vse, kar sem videl, izkusil in doživel, z željo, da se znova vrnem – obnavljat doživeto ter iskati nove drobce, ki sem jih mogel le zaslutiti, a vem, da me tam čakajo.
Rouen, normandijska prestolnica, je kraj, ki se zdi samoumeven ob vsakem obisku. Tu se vedno sprehodim po pričakovanih poteh: do trga, kjer je v plamenih ugasnilo življenje Ivane Orleanske, in do stolnice, ki jo je tolikokrat naslikal Claude Monet. A Rouen je še veliko več kot to in lahko zapolni vsak dodaten trenutek, ki nam je sopotnikom na voljo. Tu so na primer ostanki Rimljanov, danes vidni le še kot temelji kakšne stavbe, a kakšna veličina! Tu je tudi na novo očiščena zunanjščina mogočne srednjeveške opatije Saint-Ouen, ki je drugačna od stolnice, a nič manj navdušujoča – še posebej zdaj, ko sije v svoji izvirni kremasti podobi. Tu je modernistična cerkev Ivane Orleanske, ki v svoji arhitekturni zasnovi sodobno združuje različna zgodovinska obdobja: starokrščansko simboliko ribe, podobo vikinške ladje ter gotska okna druge cerkve, ki so preživela vihro druge svetovne vojne in našla svoje mesto v povojni ustvarjalnosti. Tu so tudi ljudje: študenti, ki se izobražujejo, prebivalci, ki na tržnici kupujejo ostrige, ribe in morske sadeže, sadje, zelenjavo in cvetje, ter tisti, ki sedijo na kosilu ali kavi ali pa hitijo po svojih opravkih. Rouen ni le zgodovinsko mesto, temveč mesto živahnega utripa – vedno polno nevsiljivih zvokov, gibanja in življenja.
Povsem drugačen je Honfleur, še v 18. stoletju izjemno pomembno pristanišče, ki pa ga je zgodovina pozneje osamila in ustavila njegov razvoj. Prav v tem pa je njegova današnja dragocenost. V Honfleurju imaš občutek, kot da si stopil v preteklost, v kateri se gibljejo ljudje današnjega časa: razen vozil na obrobju ter sodobno oblečenih obiskovalcev in domačinov je vse tako, kot je bilo nekoč. Predalčne hiše, značilne za Normandijo, so tu skoraj pravilo, zlasti okoli najslikovitejšega dela – »Velikega bazena«, kjer so zasidrane številne jadrnice in druge barke, ob njem pa se vrstijo lokali, vedno polni ljudi. Prav nič ne preseneča, da so se tu konec 19. in v začetku 20. stoletja odlično počutili umetniki z vseh vetrov, ki so našli navdih za svoje slike, zgodbe in glasbena dela. Honfleur je mestece, po katerem bi se lahko sprehajal ure in ure ter ustvarjal lastne podobe in zgodbe – v mislih ali zapisane na papirju ali ujeti v fotografije. Čaroben je tako v močni dnevni svetlobi kot ob zahajajočem soncu, v mraku in nazadnje v temi, ko ga razsvetljujejo le še svetilke, ki se zrcalijo na vodni gladini.
Že Rouen in Honfleur popotnika naučita, da Normandija ni en sam svet, temveč kalejdoskop različnih podob. Povsem drugačen je postanek na plažah, ki niso namenjene kopanju ali poležavanju. Tu je mogoče najmočneje začutiti, kar se je v teh krajih dogajalo leta 1944. Mesta, čeprav razrušena, so pozneje obnovili in danes živijo naprej, plaže pa s svojo tišino, ki jo prekinjata le bučanje valov in pihanje vetra – še vedno pričarajo okoliščine tistega jutra, ko so se zavezniška plovila približala normandijski obali. Na teh plažah čas teče drugače in to, kar pritegne pozornost, nima para nikjer drugje na svetu. Na neki način tu ni ničesar in vendar je hkrati toliko, da je vsak postanek prekratek. Energija teh krajev je izjemno močna in nas uči, da doživetje presega to, kar lahko zaznamo s čuti.
Toliko je krajev v Normandiji in Bretanji, ki jih je treba vsaj enkrat videti in se k njim vedno znova vračati: Mont Saint-Michel, menhirji, dolmeni in grobnice v Carnacu in Locmariaquerju ter ozke uličice Nantesa. Tokrat pa bom zapis sklenil s krajem, ki me vsakokrat posebej navduši – z rtom Fréhel. Sem vedno prispemo prvi pravi dan v Bretanji, potem ko zapustimo Normandijo in se potopimo v zgodbe očarljivega Saint-Maloja. A vtis normandijskih svetlih plaž in pečin je še vedno živ, zato je sprehod po Fréhelu še toliko močnejši. Skale so tu raznobarvne – sive, skoraj črne, pa tudi rožnate in rdečkaste, porasle z nizkim grmičevjem, ki v vsakem letnem času drugače cveti in prepleta temnozeleno ter rjavkasto podlago z raznovrstnimi barvami. Od tod ne želiš oditi, čeprav skoraj vedno piha močan veter, ki skupaj s šumenjem morja ustvarja posebno glasbeno kuliso. Kamor koli pogledaš, te spremlja občutek čarobnosti in skrivnostnosti: pečine, rastje, razburkano morje, ladje v daljavi, plaže, svetilnika na rtu, oddaljen grad na pomolu ter ptice, ki gnezdijo na visokih skalah.
Normandija in Bretanja – Francozi imajo besedo incontournable, ki pomeni nekaj neobhodnega, nekaj, čemur se ne moreš izogniti, brez česar izkušnja ni popolna. Prav to sta Normandija in Bretanja, kot celota in v vseh svojih krajih, poteh ter pokrajinah.
