“Hola” iz Nikaragve
Mogoče ste slišali, mogoče ne … v Nikaragvi je od aprila dalje kar burno. Protesti, barikade in streljanje niso ravno stvari, ki bi ljudi privabljale, da jo obiščejo. Tudi sama sem imela pomisleke. No vseeno sem se odločila, da grem in ni mi žal! Zakaj? Res je, da je turistov zelo malo, ampak kdaj sem imela oziroma kdaj bo spet priložnost, da doživiš deželo, kot je bila pred množicami turistov?
Granada je čudovito kolonialno mesto, katerega lahko te dni poslikaš brez »fotoshopa«… kljub krizi so domačini neverjetno prijazni. Tudi proteste sem videla, kar je sigurno nova izkušnja. Nič nevarnega, če upoštevaš nasvete in v temi ne hodiš ven.
Ker sem tudi sama morala spremeniti plan potovanja, je sledil otok Ometepe, sredi jezera. Čudovit! Treking do slapu po tropskem deževnem gozdu (kjer sem sama stala pod slapom!!!) in kajaking po džungli sta nekaj posebnega. Premagala sem svoje strahove do kač, pajkov, kajmanov in bilo je vredno! Ometepe, ki se ponaša tudi z dvema vulkanoma je neverjeten. Za konec dneva so mi v hotelu z veseljem postregli s »cocoloco« (kokos z rumom). Kaj je lepšega kot ob sončnem zahodu piti kokos v bazenu s pogledom na jezero? Sigurno bi vsakemu priporočila obisk tega otoka, za katerega med drugim pravijo tudi, da je oaza miru. Cela revolucija se občuti le v pomanjkanju turistov, drugače pa sem se počutila bolj varno kot včasih doma 😊.
Moj naslednji postanek je bil Popoyo, znan kot raj za surfarje na valovih … točno to tudi je!
Mini reportažica je napisana v viseči mreži ob pogledu na Pacifik … seveda po zelo super dnevu na valovih. No tudi tukaj sončni zahodi ne razočarajo. Kaj je bolj sproščujočega kot na plaži poslušati valove in gledati sonce, ki počasi zahaja? Kakšne barve, noro!
Za konec: ne vem kdaj sem se nazadnje kje tako hitro počutila ‘doma’. Po samo parih dnevih te ljudje pozdravljajo, ko se na kolesu pelješ mimo, vedno so pripravljeni pomagati in ne glede na slabo sezono, vedno nasmejani.
Hasta luego!
Romana