Piše: Boris Lepojić
Potovanja v Indijo – Kašmir in Ladak >>
Indija – popotniški gral. Kolikokrat slišim: »Za Indijo še nisem pripravljen«. Enako se je dogajalo tudi v naši družini. Nismo in nismo bili pripravljeni. Pa sem malo spremenil vprašanje in vprašal: » A gremo v Himalajo?« To pa ja. Himalaja je privlačna, nas kliče. Tako sem kupil letalske karte za Delhi. Od tu naprej je bilo potrebno samo še plavati. Cilj našega tokratnega potovanja sta bila Kašmir in Ladak, ter še nekaj dodatkov (Delhi, Amritsar) v Indiji.
Štartamo s skupino slovenskih sopotnikov v Delhiju. Klasični ogledi (Rdeča mošeja, rikše, Gandijev park, kosilo …) – vse super. Skupina nudi varno zavetje pred indijsko realnostjo. Potem pa vlak v Amritsar. Boljšega indijskega vlaka ni – a kaj, ko je do vlaka potrebno čez železniško postajo in iz vlažnih 35 °C stopiš v zamrzovalno skrinjo. Tu se porodi naše prvo pravilo – za poletno potovanje po Indiji obvezno potrebuješ dobro puhovko.
Amritsar nas odlično vpelje v indijski vsakdan – vročina, gneča in neverjetna drugačnost. Prav nič ni tako, kot smo navajeni doma. V Zlatem templju in Indijsko-pakistanski meji se srečamo še z eno zanimivostjo. Do zdaj smo si povsod ljudi, živali in znamenitosti ogledovali mi. Sedaj si vsi ogledujejo nas. Se nam smehljajo, želijo se fotografirati z nami … Kdo je tu pravzaprav turist?
Ok. Potovalni dodatki našega potovanja so zaključeni. Od tu naprej gremo sami. Sedaj nas čaka to, po kar smo prišli – Himalaja. Let v Šrinagar – prestolnico Kašmirja, nas prestavi v popolnoma drug svet. Kot da nismo Indiji. Vse je zeleno, temperature so prijetne, ljudje popolnoma drugačni – morda bolj poznani nam. Pravijo, da je podobno Iranu. Skratka, zelo prijetno. In sredi vsega tega leži jezero Dal (smo na približno 1.800 m nadmorske višine), na katerem se za dva dni prelevimo v jezernike. Bivamo v ladjici na jezeru, namesto avta uporabljamo čoln, popolna tišina, mir … Kakšen kontrast Delhiju in Amritsarju. Ker smo si zaželeli hribov, se prvič odpravimo višje – na 4.000 m. Na edino smučišče v Indiji – Gulmarg. Super izkušnja, le kakšnega vrha nam ne uspe osvojiti, saj nas, kamor koli gremo, ustavijo vojaki, ki varujejo mejo med Indijo in Pakistanom. Sem se vrnemo pozimi. »Free ride« raj.
Kljub vsej lepoti in mirnosti, ki nas obkroža, se pri otrocih začnejo kazati prvi znaki kulturnega šoka. Kje so turisti, kje je karkoli podobnega temu, kar smo navajeni doma? Tega ni. Indija ni dežela, ki bi se kjerkoli in kakorkoli prilagajala zahodnemu človeku. Še v hotelu ne – zajtrk je pač indijski – riž, dal, priloge, chapati … Okusno, polno okusov in vonjav … In prav to je čar vsega skupaj. Tukaj si dejansko v popolnoma njihovem svetu.
Prehod preko prelazov v Ladak je spektakularen. Večkrat imamo občutek, da igramo glavno vlogo v dokumentarnem filmu Discovery Chanela.
Ladak (mali Tibet) nas pozdravi v popolnoma drugi luči. Gre za visokogorsko puščavo, ki je v dolinah (ob rekah) zelena. Kakšen kontrast med življenjem in smrtjo. S prehodom v Ladak se spremeni tudi vsebina. Če smo bili v Kašmirju v malem Iranu in so nas na vsakem koraku pozdravljale iranske zastave in slike ajatole, smo tu v Tibetu. Samostani, gompe in slike dalajlame povsod. Ponovno drug svet.
Leh – prestolnica Ladaka – leži na 3.500 m nadmorske višine. Čudovito mestece, pešcona, veliko za doživeti in videti. Odličen kraj za aklimatizacijo pred predvidenim Sham trekom. Trajal naj bi tri dni in potekal na višini med 3.300 in 3.900 m. Ker se zelo dobro počutimo na višini, ga na začudenje vseh vpletenih opravimo v slabih dveh dneh. Je pa izkušnja hoje na tej višini in bivanja pri domačinih neverjetna. V hiši, kjer prespimo, se je čas ustavil pred 100 leti. Vse je tako, kot smo gledali v filmu 7 let v Tibetu. Tibet, kot je nekdaj bil.
Ker smo na trekingu pridobili dan, se odpravimo na rafting na reko Zanskar. Reka z ledeniškim značajem nas navduši z lepimi in dolgimi brzicami ter družbo treh vražjih dam iz Singapurja. Po trekingu in raftingu je kulturni šok pri otrocih popustil. Sedaj lahko res začnemo doživljati in uživati. Dan v Lehu izkoristimo za kolesarski spust s 5.360 m visokega prelaza Kardong La. Še kakšno leto nazaj bi se lahko pohvalil, da je bil to najvišji prelaz na svetu (sedaj je že tretji). Nas ne zmoti. 38 km spusta s himalajskimi razgledi. Življenje je lepo.
Sedaj so otroci zagrizli v zgodbo. Gremo k lokalnemu brivcu na masažo glave in obraza. Še ena zgodba – naj traja. A kaj, ko nam ostaja samo še nekaj dni avanture. In ta se izkaže za vrhunec. Skrite in neprehodne doline, skozi katere se vije ozka cesta, ki jo prekinjajo ledeniški potoki, plazovi … Vse to je treba prečkati. Včasih lažje reči kot narediti. Ko se zagozdiš ali se zagozdi kdo drug, je treba porivati, vleči, odmikati kamne, prečkati reko … Camel Trophy ali film? Da, to je to. Sprejeli smo Indijo in ona je sprejela nas.
Za konec nas čaka še puščava na 3.200 m, kjer se v sedlih dvogrbih kamel vživimo v čase karavanarjev, ki so prek teh krajev, Pakistana, Irana, Turčije … zalagali Evropo z dobrinami, o katerih smo takrat samo sanjali.
Sedaj sedim na letališču v Lehu in čakam letalo, ki zamuja šest ur. Pa kaj. Čas tu teče drugače, umirjeno. V Indiji hitro dojameš, da si samo majhna pikica v vesolju. Pomembna, a ne vsemogočna.
To potovanje je bilo kot zgodba o lotosovem cvetu. Seme je padlo v vodo in potonilo v blato. Potem pa se je iz semena začela razvijati rastlina, ki je potovala po motni vodi in vzbrstela v čudovit cvet, ki bo cvetel še dolgo.
